Bo ta pot še dolga?

Zgodba s spornim daljnovodom skozi Renče se bo morda končala tako, da bodo tisti del napeljave, ki bo najbliže največjemu številu hiš, vkopali. To predvideva lani izdelani državni prostorski načrt in kaže, da bo tako tudi ostalo. Zahtevi Renčanov, naj bo vsa predvidena napeljava v naselju vkopana, torej ne bo ugodeno, vseeno pa država spreminja prvotna stališča, ko je kimala Elesu, da je zamenjava prejšnjega voda na površju z zmogljivejšim čisto v redu.

Prav ta sprememba, ki jo samo po sebi lahko jemljemo kot dobrodošlo, pa kaže, da je nekaj hudo narobe s tako imenovanim prostorskim umeščanjem infrastrukture in objektov, ki lahko vplivajo na okolje. Pa ne v smislu, da je za to vrsta birokratskih ovir. Lahko jih sploh ni, kot, denimo, dokazuje primer Salonita, ki je lani naglo dobil dovoljenji za posodobitev cementarne.

Ne, Renče dokazujejo nekaj podobnega kot zgodbe z oddajniki ob železnicah, čeprav ne gre za povsem enaka primera. Gre za to, da želi država, občina ali kako podjetje objekt, ki je v javnem interesu, postaviti na najhitrejši možni način, pri tem pa se (vsaj sprva) kaj dosti ne posveča, denimo, sosedom. Če nobenega nič ne moti ali so vsi zadovoljni s tem, kar jim ponujajo v zameno, je vse dobro.

Če pa se najde kdo, ki predvideni naložbi nasprotuje ter ima tako voljo kot možnost, da lahko vsaj ovira načrte investitorja, je pa lahko hudič. Potem se dogajajo tožbe, upravni spori in pritožbe, kompromis je vse težje dosegljiv, ena ali druga stran - ali pa kar obe - ne popustita, pride do izsiljevanj, zgodijo se protesti. Leta pa tečejo in tečejo.

Jasno je, da ne more posameznik na vse mogoče načine ovirati projekta, ki je v javnem interesu. In nikakor ni nujno, da je v sporih zgolj država tista “tagrda”. A opisani primer kaže, da ni dobro vedno iskati najhitrejše ali najcenejše poti. Ker lahko postanejo dolge in se podražijo ter se zapletejo tako kot renška. Ker te niti še ni konec.

---

---