Bi, samo da ne bi

Pred prihodom v ciljno ravnino sprejetja strategije upravljanja državnih naložb s klasifikacijo sta ostali le še dve “majhni” dilemi, ki pa sta ključni. Seveda elektrarn, pristanišča, avtocest in tirov ni smiselno prodajati tujcem, kakor ni smiselno v državni lasti zadrževati turističnih podjetij, bank, finančnih institucij, proizvodnje piva in lakov ... Mnenja se krešejo vmes, pri zavarovalnicah in zahtevi za razpršeno lastništvo pri pomembnih naložbah. Pri tem politikom ne seže tako daleč, da resni kupec, ki bi imel razvojne namene, ne bi investiral v podjetje, v katerem ne bi mogel uresničevati svoje vizije.

Če bo danes vlada res sprejela klavzulo o razpršenem lastništvu, bo to velik korak v prefinjeni stari balkanski način, kako šefom, v tem primeru EU, prikazati, da nekaj bi, samo za to, da tega ne bi. Saj smo poskušali, a ni bilo nobenega interesenta, bi se slišal glas s figo v žepu v bruseljskih sobanah.

Nasploh je cincanje slovensko državo stalo že marsikatero milijardo, saj je najboljši čas za prodajo nekaterih naložb že minil. Tokratna previdnost je sicer legitimna, a je podobna pri Mercatorju, Pivovarni Laški, Telekomu, bankah prinesla sušo v denarnice. Na globalnem investicijskem trgu slovenski menedžerji in finančniki, sicer res s “pomočjo” politike, preprosto niso iztržili optimalne cene, nespretno pa so zapravili zgoraj omenjena in še kakšna podjetja. Če bi pri tovrstnem naložbenem trgovanju uporabili zdravo kmečko pamet in ravnali tako, kot ravnajo v družinskem proračunu, se ne bi znašli v takšnih škripcih. Zdi se namreč, da je najpomembnejši argument za prodajo zgolj zaveza Bruslju, da bo Slovenija prodala.

Po drugi strani pa glavni očitek, da moramo prodati, ker moramo zapolniti proračun, vse manj drži vodo, saj se naši gospodarski kazalniki in rast izboljšujeta, tako nas vsaj prepričujejo v zadnjih mesecih. Torej: naredite že to strategijo, res prodajte pa le v primeru, če bo posel dober.


Preberite še


Najbolj brano