Besede in kruh

Partizani s 95 ranjenimi tovariši na nosilih iz bolnic na poti skozi nemški obroč na varno. 313 izdaj časopisov, knjig, letakov, natisnjenih v pomanjkanju lesenih barak. Štiri ure dela za postavitev ene časopisne strani. In glave na pladnju, da so časopisi dan za dnem hranili lačne materne besede.

Si sploh lahko predstavljate, da je kaj takega mogoče? Saj danes ni. Bilo je v časih, ko ni bilo ne kruha ne miru. V času, v katerem so šteli ljudje, narod in svoboda zanj. Ko je materina beseda pogosto nadomeščala kruh.

Sobotni poklon prenosu ranjencev in tiskarski epopeji 70 let pozneje je bilo eno zadnjih spominjanj s pričami nedojemljivega boja za vrednote. Na licu mesta veličasten, v zablodelem, razvrednotenem času pa le odsoten, če ne omadeževan spomin.

Partizanske bolnice in Tiskarna Slovenija, humanost in iznajdljivost, predanost in odpovedovanja, solidarnost in moč besede, predstavljajo vse tisto, česar smo danes lačni. Živijo z razredčenimi ljudmi vrednot. Po srečnem naključju v okolju, kjer z dediščino znajo in jo, podobno kot so jo med vojno oteli sovražniku, dandanes otepajo nad človeškimi zablodami pobesneli naravi.

Franja je verna kopija, Tiskarna Slovenija pa avtentičen, obnove potreben spomenik. Franjo obišče veliko več ljudi, željnih pouka spomina za tlakovanje vsakdanjih vrednih življenjskih poti. Besede, zlasti tiskane v časopise in knjige, štejejo vsak dan manj. Tiskarno Slovenija, edino, ki je v okupirani Evropi hranila z materino besedo, obišče prgišče ljudi. Nasledniki Partizanskega dnevnika - tržaški Primorski dnevnik - že dolgo trepetajo za obstoj. Podobno večina časnikov. Ker premorejo le besede, ki razodevajo vse tisto, česar ljudje ne marajo. Zato bežijo v apatijo, elektronsko omamo ali preprosto ne morejo več kupiti besed, ki so nas ohranjale kot narod skozi stoletja. Tudi med vojno in nas bi morale še dandanes. Slavljenci so imeli prav. Čas je za vrednote, tudi za kruh slovenske besede.


Preberite še


Najbolj brano