Bavčarjev dan D

Po ponedeljkovem večeru se na videz zdi, da se je Igor Bavčar, nekdanji prvi mož Istrabenza, prvi slovenski minister za notranje zadeve in eden od glavnih akterjev slovenske osamosvojitve, pridružil navadnim smrtnikom, ki morajo po pravnomočni sodbi prestopiti zaporniški prag. A videz vara. Le po katerem od navadnih smrtnikov je že kakšen zakon dobil ime!? Mi pa imamo Bavčarjev zakon, ki smo ga dobili po njegovi zaslugi in zaslugi tistih, ki so se zaporniškim celicam poskušali izogniti z zdravniškimi opravičili.

Zdaj to ni več tako enostavno. Po novem lahko obsojenci zaporniško celico nadomestijo z bolnišnično sobo, ko je zaradi zdravstvenih težav nujna hospitalizacija. Zaradi takšnih in podobnih, ki so in še izkoriščajo vse pravne možnosti za to, da bi zavlačevali sodne postopke, se je spremenilo še nekaj drugih zakonov.

A je kljub temu še kar nekaj gospodov, ki s pomočjo močnih in dobro plačanih odvetniških ekip uspešno izrabljajo vse možnosti, ki jim jih ponuja naš pravosodni sistem. In s tem dokazujejo, da pred zakonom še vedno nismo vsi enaki in da bo potrebno vložiti še kar nekaj naporov v to, da bi bili nekoč zgledna pravna država.

Bavčar se je proti zaporu na Dobu peljal, ko so v ponedeljek zvečer na Kongresnem trgu v Ljubljani številni navijači ploskali in skandirali zlatim slovenskim košarkarjem. Kakšno naključje. Pred kakšnim letom se je Bavčar podil za žogo v eni od ljubljanskih telovadnic, dobro leto pred tem pa je bil tako bolan, da ni mogel za zapahe. Košarko bo zdaj lahko igral na zaporniškem igrišču. V zaporu na Dobu menda že sestavljajo košarkarsko ekipo. Svojo peterko bi tam lahko sestavili tudi nekdaj ugledni podjetniki in gospodarstveniki.

Kakor koli, Bavčarjev odhod v zapor simbolično zaključuje obdobje podivjane in politično podprte tajkunizacije, obdobje, ko so se mnogi obnašali, kot da so nedotakljivi in se je zdelo, da jim nihče nič ne more.


Preberite še


Najbolj brano