Bavčar ni pomemben

Igorju Bavčarju, nekdanjemu prvemu možu Istrabenza, ki bi moral že pred nekaj meseci prestopiti zaporniški prag, tega ne bo treba storiti še vsaj nekaj časa. Vsaj do takrat ne, ko bo znana odločitev vrhovnega sodišča glede zahteve za varstvo zakonitosti.

Vrhovni sodniki so namreč izvršitev sodbe zadržali, kar pomeni, da jo bodo morebiti celo razveljavili in vrnili v ponovno sojenje. Iz istega razloga je pred dnevi iz zapora odkorakal soobsojeni v isti zadevi Kristjan Sušinski, medtem ko usoda Boška Šrota in Nastje Sušinskega včeraj ni bila znana.

Poteza vrhovnega sodišča odpira kar nekaj vprašanj. Skoraj ni odmevnejšega sodnega primera, ki se ne bi prej ali slej na vrhovnem ali ustavnem sodišču končal z razveljavitvijo sodbe oziroma vrnitvijo na prvo stopnjo. So sodbe, ki jih spišejo na prvostopenjskih sodiščih in potrdijo na višjih, na dokazno tako trhlih temeljih, da bi, če ne prej, padle na evropskem sodišču za človekove pravice in potegnile za seboj zajetne odškodnine, ki bi jih morala izplačati država? So utemeljitve slabo napisane?

Je sodstvo v vsesplošni psihozi pregona gospodarskega kriminala pretiravalo z obsodilnimi sodbami in poslalo (oziroma nameravalo poslati) za zapahe prave ljudi ali pa je dopustilo, da je marsikateri od sokrivcev velikih “kriminalnih” zgodb še danes pomemben akter slovenskega gospodarskega (in političnega) življenja? Se kdo spomni, ali se je kdaj na zatožni klopi znašel kateri od nadzornikov, ki so bolj ali manj vsem “velikim zgodbam” dali zeleno luč? In, ne nazadnje, se je kdo vprašal, zakaj je (bilo) nujno vse slovenske tajkune spraviti na hladno, podjetja, ki so jih - predvsem s pomočjo bank - spravili v skoraj brezizhodni položaj, pa za drobiž prodati tujim tajkunom?

V tej zgodbi Bavčar sploh ni pomemben. Bolj je pomemben odgovor na vprašanje, ali so tisti, ki so preganjali njega in ostale gospodarstvenike, v nepreglednem gozdu res izbrali prava drevesa.


Preberite še


Najbolj brano