359 evrov žalosti
Stari ljudski pregovor pravi, da čas celi vse rane, ampak v primerih gospodarskega kriminala je resnica ravno nasprotna. Vsak mesec, ki mine, preiskovalcem drastično zmanjša možnost, da bi našli sledi oškodovanja podjetij, da bi kaznivo dejanje dokazali in v stečajno maso vrnili vsaj del ukradenih milijonov.
Če tekmujejo policisti, tožilci in sodniki, ki se morajo ravnati po desetinah, pogosto okorelih in neživljenjskih zbirk pravil, ter podjetniki, ki si mirno izberejo liberalno zakonodajo ameriškega Delawarea, kjer se lastnikom podjetij ni treba niti vpisati v javni register, je že vnaprej jasno, kdo bo zmagal.
Na transakcijskem računu novogoriškega podjetja SGP je ostalo 359 evrov. Ta znesek, prihodek tovarniške delavke, ki ji od minimalne plače trgajo članarino za sindikat in obrok za stanovanjski kredit, je simbolični ostanek slovenske tranzicije. Ta znesek bi si pravzaprav zaslužil spomenik.
Zdaj mrtev SGP je imel vse značilne bolezni svojega okolja. Podjetje, ustanovljeno zato, da bo gradilo Novo Gorico, je z njo raslo, delalo na tujih trgih in razvijalo lastne, napredne tehnologije. V nov sistem je vstopilo z razpršenim lastništvom, postalo najprej plen velikih igralcev, kot sta Primorje in Salonit, in nato malih oportunistov, ki so nazadnje z občudovanja vredno spretnostjo izvlekli davkoplačevalske milijone prav iz tistega plemenitega načela, ki je osnovalo SGP Gorica: namreč, da je to naše podjetje, ki gradi naše mesto.
Od sanj povojne generacije je torej ostala pest drobiža, če ne štejemo plesnivih sten stanovanj, ki jih je SGP gradilo tik pred svojim neslavnim koncem. Živimo v državi, ki to pest kovancev prelaga iz levega v desni žep in nas prepričuje, da so upanje za naše otroke vlagatelji iz tujine. V primeru propadlega primorskega gradbeništva se to lahko uresniči. Morda se bo zanj začel zanimati uspešen podjetnik, ki ima na računih precej gotovine. Sedež firme? Delaware, ZDA.