15 let zamujajo

Če bodo z zamislijo o združitvi dveh lokalnih turističnih javnih zavodov v treh posoških občinah uspeli, bodo pionirji in zgled vsej Sloveniji v turistično promocijskem povezovalnem obnašanju za potrebe sodobnega trženja. Močnejši so uspešnejši.

Kot ostali v Sloveniji, je tudi Posočje leta 2000 zamudilo priložnost, da bi takratno turistično zvezo gornjega Posočja preoblikovalo v enotno Lokalno turistično organizacijo (LTO). Vrtičkarstvo in neutemeljeni strahovi, kdo bo komu jemal, je prevladalo nad modrostjo, da bi povezani drug drugemu prinašali goste. In v tej maniri je najprej nastala LTO na Tolminskem, kjer se jim o turizmu še sanjalo ni, za njo še LTO na Bovškem, kjer so se hvalili z največjim številom nočitev. Na Kobariškem niso vedeli, kaj bi, kar jih je leta 2002 pripeljalo k tolminski LTO. S tem so Kobaridci nevede postali napredni, saj so poskrbeli za eno prvih povezovanj občin pod skupno LTO v Sloveniji nasploh. Da so se LTO neracionalno, nesmiselno in škodljivo razdrobile in s tem izgubile goste, je kriva tudi država. Razsula je dobro zamišljeno zakonodajo z ustreznimi kriteriji, koliko turističnih kapacitet, nočitev in podobnega je smiselno povezovati pod eno LTO. Od takrat dalje politika ni znala spodbujati povezovanja. Podobno so naredili pri občinah.

Ponudniki prehitevajo politiko. Že pred dvema letoma so glasno zahtevali skupni krovni zavod za večji kos kruha za vse. Videli so prek meja v razvitejše destinacije, kjer so otroško bolezen turističnega vrtičkarstva že zdavnaj ozdravili s povezovanjem, skupnim nastopanjem, skupnimi projekti. Čas je tudi v Posočju končno dozorel. Za zdaj so previdni, da ne bi ponovili kalvarije dolgoletnega sprejemanja enotnega odloka o Soči. Če bo vse po sreči, bi skupna LTO lahko zaživela čez dve leti.

Takrat se nam bodo tujci nehali smejati ob ugotovitvi, da imajo v majhni dolinici opraviti z dvema organizacijama, ki pogosto še tega ne vesta, kaj se s turizmom dogaja na drugi strani hribčka.


Preberite še


Najbolj brano