Po novem po starem

Iskati vzorec v včerajšnjih odločitvah primorskih volilcev je težka naloga. Na eni strani so Novogoričani, ki so se odrekli novostim in svežini v prid drugi možnosti za preverjene obraze, na drugi pa Ajdovci, ki so porušili velikana, ki je bil še pred štirimi leti nepremagljiv. Ena plat medalje so Brici, ki so še enkrat potrdili svojega večnega župana, druga pa Mirenci, ki so prvič v zgodovini občine presodili, da poleg legendarnega Marušiča v županski pisarni lahko ukazuje tudi kdo drug.

Zakaj so kljub vsem škandalom, žalitvam, sporom, kadrovskim vozlom, očitanim in potrjenim nezakonitostim nekateri župani, denimo koprski, ilirskobistriški ali piranski, ostali v sedlu, drugi, denimo kobariška, cerkljanski ali komenski, pa so se kljub mirni plovbi in relativno solidnim rezultatom morali posloviti?

Odgovor na vprašanje nima vedno racionalnega ozadja, ampak zelo pogosto vzroke, ki bolj segajo na čustveno in osebno kot na politično in javno. Veliko pomembneje kot iskati vzorce porazov in zmag je zato iskati nove vzorce lokalne politike.

Od 24 skupin politikov, ki jutri začenjajo svoj prvi, drugi ali šesti mandat, je odvisno, ali bo Primorska ohranila svoj sloves odprte, napredne, komunikativne, gospodarsko uspešne pokrajine. Pa ne samo od včerajšnjih zmagovalcev, temveč tudi od poražencev, ki bodo postali svetniki in podžupani, člani delovnih skupin in komisij.

V trenutku, ko se nacionalna politika vse bolj zapleta v svoje lastne pasti, ko država, z očmi zazrtimi v Bruselj, izgublja svojo kulturno in ekonomsko suverenost, sta bolj kot kadarkoli pomembna spoznanje in odločitev, da je občina veliko več kot pločnik, meter cevi in zastonj golaž s polento ob spremljavi harmonike. Če se lokalni razvojni preboj ne bo zgodil na prepišnem Primorskem, se ne bo nikjer. In če se ne bo, bo vse po starem, ne glede na to, kako nov se danes zdi zmagovalec.

---

---