O tigrovih zobeh
V preteklosti so jo nekateri radi imenovali brezzobi tiger, a vse se je spremenilo, ko je zaradi nje padla vlada Janeza Janše, Zoran Janković pa je izgubil avro mesije. Komisija za preprečevanje korupcije je v svojem desetletnem obstoju nekaj zob dobila leta 2010 z zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije, a če bi ostala le pri okvirih, v katere jo je ukleščil zakon, še vedno ne bi mogla sprejemati odločitev s tolikšno odmevnostjo, kot jo je imelo poročilo o premoženjskem stanju predsednikov strank.
Bolj kot od zakonskega okvira, v katerem deluje KPK, je njena moč odvisna od javne podobe njenega vodstva. Ko je KPK vodil Goran Klemenčič, to javnosti večinoma niti ni motilo, saj si je Klemenčič uspel ustvariti avtoriteto, zdaj ko je vodenje prevzel Boris Štefanec, že ob nastopu funkcije obremenjen z očitki, da je politično nastavljen, pa so stvari drugačne. Zmanjšanje zaupanja v komisijo se kaže v manjšem številu prijav sumov korupcije. KPK je te dni priročna zlasti za kandidate na lokalnih volitvah, pa ne zaradi načelnih mnenj KPK, ki jih čez kakšno leto nihče ne bo bral, ampak zato, da prijave konkurentov dobijo medijski odmev še v času kampanje.
KPK tako (p)ostaja prostor za obračunavanje. Bi si kdo upal staviti, da tudi anonimka nekaj dni pred objavo ugotovitev, ki se nanašajo na kandidaturo Alenke Bratušek za evropsko komisarko, ni nastala s takšnimi nečednimi političnimi nameni?
Zamisli, kako se iz tega izviti, se porajajo že dolgo. Komisiji bi bilo treba dati pristojnosti, ki segajo čez pisanje mnenj in ugotovitev, a hkrati tudi več odgovornosti, saj senat KPK nima nad seboj nikogar, ki bi preverjal njegovo delo. Tudi osebe, ki jih bremenijo ugotovitve KPK, bi morale imeti več formalnih možnosti, da se branijo ...
Cilj predlogov je komisiji dati avtoriteto, ki ne bo odvisna od vsakokratnega predsednika, ki ga je mogoče spodnesti ali skovati v zvezde. Ali si takšno komisijo sploh želi, pa mora povedati politika.