Kosmata filozofija

Ko gledamo kosmatince na televizijskih ekranih, se večini prikradejo v spomin otroške pravljice o dobrohotnih, nerodnih in tudi malce neumnih medvedih, ki so jih naokoli prinašale lisice in druge manjše in manj nevarne gozdne živali.

A ko so se pred tedni domačini ob zabojniku za odpadke sredi Tubelj, le nekaj kilometrov od Kozine, znašli iz oči v oči z veliko rjavo živaljo, se je slika iz pravljic v hipu spremenila, prikupni kosmatinec se je prelevil v nevarno in strašljivo mrcino.

Tudi kraškim čebelarjem, sicer navajenim sobivanja z živalmi, gozdom in naravo, je neobičajni obiskovalec njihovih čebelnjakov že nagnal strah v kosti. Saj vedo: nobena žival do človeka ni sovražna, nobena ne dela škode iz gole škodoželjnosti, a kljub temu v svojih čebelnjakih štejejo škodo v tisočih, v ne prav majhnem želodcu nepovabljenega obiskovalca skupaj z medom izginja tudi na stotine njihovih čebelic ...

Vprašanj, ki se ob tem odpirajo, je več kot odgovorov. In vsa terjajo globoke filozofske razmisleke. Kako se sprijazniti s tem, da večje živali pač jedo manjše in je to povsem naravno?

Kako se sprijazniti s tem, da so francoski kmetje z vilami preganjali medveda, ki ga je Slovenija dobrodušno podarila Franciji, ker je tam ta živalska vrsta že izumrla?

Že res, da se lahko marsičesa o sobivanju z medvedom naučimo, toda vsa srečanja se le ne končajo povsem idilično. Kako povedati turistom, ki jim kot glavni atribut Slovenije ponujamo neokrnjeno naravo, da se po njej lahko sprehajajo povsem varno?

Skrb za naravo in živali v njej ni tako enoznačna in preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Zato bi bilo dobro, da bi pisci zakonov o zaščiti živali, ki so praviloma od narave odtujeni mestni ljudje, kdaj prisluhnili tudi ljudem na podeželju, ki to sobivanje udejanjajo.

In upoštevali, da jemljemo življenjski prostor živalim predvsem s čezmernim trošenjem vsakršnih dobrin.

---

---