Dovolj besed
Pisati in govoriti o turizmu v Vipavski dolini (pa ne samo tu) je, če bi sledili neštetim razpravam, projektom in strategijam, ki so v zadnjih letih nastajali v pisarnah, nadvse priljubljena tema. Že v uvodni analizi izvemo, da ima Vipavska dolina neštete potenciale, ki so premalo izkoriščeni. Da je razvoj turizma v Vipavski dolini zaspal, ker v preteklosti ni bilo potrebe, da bi se razvijal, ljudje v njem niso prepoznali priložnosti, zasebne pobude pa niso dobile podpore v lokalni skupnosti.
In potem sledi iskanje razlogov za takšno stanje, hkrati pa optimistično napovedovanje, da ima dolina prav vse atribute, da lahko zablesti na svetovnem turističnem zemljevidu. A če bi obstajala resnična volja in namen, potem se leta 2014 ne bi pogovarjali o tem, kaj sploh določa Vipavsko dolino in kakšne zgodbe ponuja. Na okroglih mizah ne bi govorili o oblikovanju enotne destinacije in skupne blagovne znamke ter nujnem sodelovanju vseh deležnikov. Vse to bi bila realnost.
A prava realnost je drugačna. Tako Vipavci v družbi marketinških gurujev in drugih strokovnjakov danes ugotavljajo, kako so v Brdih, Prekmurju, da ne govorimo o Toskani, Bordeauxu, Gradiščanskem, že zdavnaj ugotovili, katere zgodbe se v turizmu prodajajo. In da naravne danosti same po sebi niso več dovolj. Gostu je treba ponuditi bivanje, ne prenočišča. Mu omogočiti, da sam doživi prostor in si ustvari osebno zgodbo o Vipavski dolini. Zdaj odkrivajo, da je turizem pomembna gospodarska dejavnost, ki potrebuje podjetniške prijeme ter večji obseg storitev. Da blagovna znamka niso samo črke na papirju in zanimiva aplikacija na sodobnih komunikacijski pripomočkih, da morajo za njo stati konkretne vsebine in produkti. Za njimi pa inovativni ljudje, ki vedo, kaj hočejo. Ki se zavedajo, da turista ne zanimajo občinske meje, da “fovšija” med ponudniki ne vodi nikamor, da je treba v turizmu delati tudi ob sobotah in nedeljah, ko je zunaj sonce ali dež, čas trgatve ali velika noč.