Denarja ni. A res?
V zadnjih letih poslušamo mantro, da ni denarja. Razumljivo, kriza je. Le da ne drži - denar je. Če karikiramo, leži na cesti. A kot da se nam ga ne da pobrati. V odurni birokratščini poimenovano “črpanje evropskih sredstev” nazorno kaže zgoraj zapisano. Od 4,1 milijarde evrov je Slovenija porabila le dobro polovico. Ostaja še zajeten kup cekinov, ki jih je treba porabiti do konca prihodnjega leta, sicer bodo šli rakom žvižgat. Leta in leta ležijo tam, zdaj pa vsi drvijo, se prijemljejo za glave, država objavi razpis “prvi prideš, prvi melješ”, župani s prijavami ob polnoči dežurajo na bencinskih servisih, vsak zaplet je mala katastrofa.
Med zablodelimi projekti sta tudi urgentna centra v Šempetru in Izoli. Država bi ju že zdavnaj morala zgraditi, a se je nekaj let mencalo, mesilo, obračalo sem in tja, zdaj pa je naenkrat zmanjkalo časa. In je vsak dan lahko usoden. Odgovorni sicer “delajo s polno paro” in žebrajo “računamo, da nam bo uspelo”. In če ne bo? Verjetno bodo, skupaj s predhodniki, ki so soodgovorni za godljo, izdahnili “žal”, morda bo padla kakšna manjša glava, verjetno pa ne bo, in svet se bo vrtel naprej. Pač brez urgenc. Kako že rečemo šolarju, ki ima za pripravo na test teden dni časa, a sede za knjige zadnji večer? Vesten in odgovoren? Ker je v zadnjih dveh urah pa res dal vse od sebe, a mu pač ni uspelo?!?
Zna pa biti, da pišmevuhovski odnos temelji tudi na predpostavki, da je denar EU podarjen. Če ga porabimo, odlično, če nam ne uspe, bog pomagaj. Saj nismo svojega zapravili. A da ne? Mar je EU neka abstraktna entiteta, ki cinglja tam gori nekje v zraku, deli cekine in z nami nima ničesar? Ali pa je morda denar EU pravzaprav tudi denar slovenskih davkoplačevalcev, le da se k nam vrne po bruseljskem obvodu? Če bi birokrati, politiki (in z njimi vsi mi) imeli pred očmi, da gredo po zlu tudi naši evri, bi se morda celo uspeli izogniti kakšnemu brodolomu. No ja, verjetno pa tudi to ne bi pomagalo kaj prida ...