Brez plačnika
V zgodbi z za mnoge spornim projektom digitalnega radijskega sistema na slovenski železniški infrastrukturi, ki so ga odgovorni vodili skoraj tako, kot da ne živimo v demokratični državi, se vse bolj dozdeva, da ministrstvo začenja z dialogom, ko je v številnih primerih že prepozno. In da imamo zato opraviti z dvema kategorijami baznih postaj na spornih lokacijah: tistimi v fazi postavitve in tistimi, ki že nekaj mesecev stojijo in bi utegnile tudi obstati - ker so pač že postavljene. Pa čeprav bi moralo biti osnovno izhodišče spoštovanje okoljske zakonodaje in dobrih praks ter bi za vse bazne postaje morala veljati enaka strokovna merila, pa naj že stojijo ali ne. Saj vendar tudi občane ob njih ne moremo razdeliti v dve kategoriji.
Toda resnici na ljubo del odgovornosti za takšno stanje nosijo tudi civilne iniciative, ki se v svojih zahtevah niso znale poenotiti in nastopiti skupaj. Tudi protestnega sestanka z ministrom se niso udeležili predstavniki vseh civilnih iniciativ, niti niso vsi podpisali peticije. Tako nekateri zdaj zastopajo predvsem interese ljudi ob “prvi kategoriji” baznih postaj, kjer se še vedno da kaj rešiti, glede drugih pa so bolj kot ne vdani v usodo. Zmeniti pa se ne morejo niti, ali je za z vsemi načeli transparentnega delovanja skregan projekt v osnovi kriv investitor, ministrstvo, ki pa o stroških prestavitve ne želi niti slišati, ali nemara občine. Te svojih občanov, čeprav so bile o projektu obveščene, niso pravočasno posvarile, zdaj pa prestavitve ne želijo ali ne zmorejo plačati.
Takšna neenotnost pa ni nič drugega kot voda na mlin ministrstvu, ki se lahko še naprej izmika, spreneveda, prelaga odgovornost, vnaša dvome. Kot na primer z zagotovili, da se na bazne postaje v bodoče ne bo nameščalo anten komercialnih operaterjev, kar bi z vidika elektromagnetnih sevanj stanje zgolj še poslabšalo. Takšno zagotovilo je namreč lahko v nasprotju z zakonom. Še en argument več za vztrajanje, da bazne postaje na spornih lokacijah ne smejo obstati.