Kanin ni utopija

Primer kaninskega smučišča dokazuje: če se najdejo pravi ljudje na pravem mestu in če se povežeta znanje in srčnost, je možno premikati gore s Kaninom vred

Brezplačni prenos gondolske žičnice na lokalno skupnost je zgolj prvi, toda ključni korak na poti do ponovnega zagona in v čim krajšem času do sodobnega smučišča, kar je končni cilj.

Čeprav še ni črno na belem, se vse sestavlja tudi v smeri prenosa žičnic na hribu v last lokalne skupnosti, ustanovitve javnega podjetja in začetka popravil, da bi smučišče prihodnjo zimo obratovalo. Projekte za ponovni zagon so pripravili, država obljublja denar. Bovec nestrpno čaka na stroje na Kaninu.

Toda če ne bodo takoj, danes in ne jutri, zagrizli v izzive celovite prenove, bo ves trud in denar vržen stran. Tako na minulih izkušnjah opozarjajo poznavalci. Četudi bodo sistem popravili in malenkostno posodobili, ga je že davno povozil čas. Kakšno leto bi še zdržal s 30 do 40 tisoč smučarji, kolikor so jih našteli v preteklosti. Dolgoročno je to pot v pogubo. Bovec potrebuje smučišče, ki bi nočitvene zmogljivosti polnilo vsaj dva meseca.

Zato je ključen preskok z naložbo v višini najmanj 30 do 40 milijonov evrov. Na tej poti, ki ne sme biti predolga, je še veliko neznank.

Marsikaj bo treba doreči glede projekta, da bo s sodobnimi napravami kljuboval vremenskim razmeram v visokogorju. Tudi vlagatelja z denarjem in vizijo bodo morali še poiskati. In z argumenti bo treba državo prepričati, da bo pomagala pri iskanju denarja EU v aktualni finančni perspektivi. Poleg tega je ključen sistem dolgoročne poslovne vzdržnosti. Če država ne bo sprejela zakona o sofinanciranju dostavnih žičnic, bo vse zaman. Ker lokalna skupnost preko svoje možnosti ne more prispevati.

Toda na pogumnih je moč. Zdi se, da se je v Bovcu sestavila energija, ki ima vse možnosti, da bo naše edino visokogorsko smučišče pripeljala do zmage.

---

---