Bo seme vzklilo

Slovenci še imamo ta privilegij, da se lahko brezplačno in skoraj brez omejitev sprehajamo po gozdovih, občudujemo stoletne jelke in bukve, poslušamo šelestenje listov in uživamo v hladu, ki ga nudijo mogočne krošnje. Slovenci smo od nekdaj tesno povezani z gozdom, kar ne preseneča, saj gozd pokriva skoraj 60 odstotkov celotne površine, s čimer se Slovenija v EU uvršča na tretje mesto po gozdnatosti. Zato je bilo spomladi še toliko bolj šokantno spremljati, kako je ledeni oklep lomil, podiral in ruval mogočna drevesa ter celotna pobočja na Postojnskem, Tolminskem, Idrijskem, na območju Gore nad Ajdovščino in Hrušice spremenil v sive lise razfrčanih in ogolelih debel. Poškodovano lesno maso pa so merili v milijonih kubičnih metrov. Napovedi strokovnjakov niso optimistične, k sreči pa se reševanje problema vsaj tu ni vrtelo okrog iskanja krivcev, ampak iskanja rešitev za čim hitrejšo sanacijo. Strokovni pristop je pokazal nekaj dobrih praks. Od poenostavitve administrativnega dela upravljanja z gozdovi do okrepitve javnih del, prek katerih so v zahtevno sanacijo na terenu vključili številne mlade strokovnjake. Za zasebne lastnike gozdov in druge so organizirali številna usposabljanja za delo v gozdu. Izkazalo se je, da te delovne sile primanjkuje. Tudi marsikateri zasebni lastnik nima ustrezne opreme, znanja, časa, ob trenutni ceni lesa na tržišču pa tudi ne interesa, da bi se lotil nevarnega dela. Zato bi veljalo razmisliti o dodatnih ukrepih in pomoči, saj s prisilo ne bo šlo. Uporabniki gozdov smo vsi, stroške pa nosijo lastniki. Pri načrtovanju prihodnjega gospodarjenja z gozdovi bo treba pogledati čez okvire dosedanjih praks, ko smo gozd videli predvsem kot vir prihodka. Mogoče bo priložnost za to že čez nekaj tednov, ko se bo naš korak ustavil pred zeleno smrečico iz slovenskih gozdov. Pomislimo, koliko takih smrečic bo moralo zrasti, da bomo čez nekaj desetletij lahko spet uživali v tišini in hladu pod visokimi krošnjami.

#266-gozd-muz


Preberite še


Najbolj brano