(Pre)hitro življenje

Četrtkov maraton hitrosti, med katerim so policisti po vsej Sloveniji poostreno nadzirali hitrost, je pokazal 1225 kršitev. Skoraj desetino prehitrih voznikov, 110, so zasačili na območju koprske policijske uprave. Na tem območju je padel tudi rekord, 249 kilometrov na uro, primorska avtocesta ima sicer na lestvici tudi drugouvrščenega. Za prvim je sicer zaostajal, a kljub temu dosegel 200 kilometrov na uro. Šaljivci bi se vprašali, ali je to hitra vožnja ali že nizko letenje ...

Kajti dejstvo je, da je vožnja s takšno hitrostjo na slovenskih (avto)cestah z vsemi vdrtinami, načetim asfaltom, grbinami in še čem podobna ruski ruleti. Vsaka najmanjša napaka se lahko maščuje. Vsaka najmanjša napaka pri takšni hitrosti pomeni hude posledice, tudi tragične. Ne le za tistega, ki s težko nogo vztrajno pritiska na plin, tudi za nekoga drugega, ki se drži omejitev in morda celo vključi tempomat.

Prizori, ki so se javnosti vtisnili v spomin ob decembrski množični nesreči pri Postojni in je bila sicer posledica nenadne snežne nevihte, se lahko ob ekstremnih hitrostih ponovijo tudi v normalnih vremenskih razmerah. Toda zgodovinski spomin voznikov, ki so sicer ob takšnih prizorih zgroženi, je kratek. Način življenja je vse hitrejši, kar se, žal, kaže tudi na cestah.

Zadnji podatki o meritvah hitrosti pa znova potrjujejo tudi dejstvo, da so ceste na območju koprske policijske uprave, ki segajo do meje z ljubljansko, med prometno najbolj obremenjenimi v državi. Po številu prometnih nesreč na tisoč kilometrov javnih cest se je koprska uprava lani uvrstila na drugo mesto, takoj za ljubljansko in tik pred mariborsko.

Odveč je modrovanje, da prometni znaki z omejitvami hitrosti niso postavljeni zato, da bi policisti pobirali kazni. Vsak voznik mora vprašanje, ali je vredno zaradi tekme s časom tvegati glavo, razčistiti pri sebi. Ker avto ni samo prevozno sredstvo: mimogrede lahko postane stroj za ubijanje.

---

---