(Ne)resni nameni
Komentarji
06. 08. 2015, 06.00
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 12.44
Odrinjena v senco običajne poletne vročine, suše in dnevno vročih političnih tem se odvija javna razprava o osnutku Načrta namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2020. Kmetijsko ministrstvo pričakuje pripombe do sobote. Zanimivo je, da kmetje o najnovejših načrtih vedo le malo ali nič, prav tako lokalne skupnosti, kmetijska stroka na Primorskem pa ugotavlja, da po letih praznega načrtovanja in zgrešenih strategij tudi najnovejši načrt ni prilagojen temu, da bi na Primorskem sploh dobili namakanje. Kot da se je država že odločila, da kmetijstvo na Primorskem ni več gospodarska dejavnost, še manj gospodarska dejavnost posebnega družbenega pomena, ki naj bi zagotavljala zadostno oskrbo prebivalstva s prehrano, kot piše v uvodu načrta. Očitno bodo za preskrbo Primorcev poskrbeli na Štajerskem, kjer imajo vode dovolj in še pri roki je, zato so naložbe v namakalne sisteme relativno poceni. Drugače ni mogoče razumeti namere, da je država do leta 2020 za gradnjo namakalnih sistemov v Sloveniji predvidela osem milijonov evrov, samo gradnja enega zadrževalnika v Vipavski dolini ali v slovenski Istri pa bi stala deset in več milijonov evrov. Primorska ima pač smolo, da ima sušo in da je treba vodo šele zagotoviti, jo ujeti in zadržati. Ekonomisti bodo hitro dodali, da se račun ne izide in da se vlaganja ne splačajo. A ko govorimo o pridelavi prehrane in samooskrbi, številke ne smejo biti edino merilo, enačba pa ne sme biti nastavljena na kratki rok. V kmetijstvu se ta račun nikoli ne izide.
Če želimo, da bodo kmetijska zemljišča na Primorskem obdelana in bo na njih še rasla hrana, se ne bi smeli spraševati o smiselnosti gradnje zadrževalnikov. Drugače je vsako govorjenje o kmetijski politiki, usmerjeni v ohranjanje obdelanosti kmetijskih površin, povečanje lokalne oskrbe s hrano in zmanjšanje odvisnosti od tujih prehranskih trgov, čisto sprenevedanje.