Antonton in Ahmad šivata jajce

Zgodba o Antontonu, ki jo je leta 1986 spisal hrvaški pisatelj Grigor Vitez, ni pogosto na meniju šolskih bralnih značk ali domačih branj. K sreči je prah z nje pred šestimi leti odpihnila režiserka Tijana Zinajić in jo postavila na oder SNG Nova Gorica, te dni pa nam je krohot izvabil v dvorani koprskega gledališča. Ja, Antonton, ta čuden patron, je še zmeraj živ in počne stvari po svoje z dobršno mero ljubezni do življenja.

Njegova samosvoja dejanja, s katerimi nikomur ne škoduje, so denimo takšna (prevod je mojstrsko izpeljala Anja Štefan): In temo je že večkrat kar z loncem polovil, in jajce, ki mu poči, bi z nitjo rad zašil. Nahrani goske s senom in sneg soli na ovce, in kokljo da na gnezdo, da bi mu nesla novce.

Antontonov, ki si drznejo stvari početi po svoje, ni malo. Ne, ne ciljamo na tiste z nacionalne televizije, ki določenim politikom odmerijo kar uro časa, brezplačno seveda, da namesto soli sejejo sovraštvo. V mislih imamo Antontone, ki dvigujejo svoj glas za šibke, bolne, revne in nemočne, ne glede na narodnost ali barvo polti ali krvno skupino. Na tiste, ki navijajo za dobrodelnost in človeškost tudi, ko ta nima podpore botra z leve ali desne ali - če hočete - nosorogovske politične provinience.

V tem trenutku se kot Antonton obnašajo tudi tisti, ki se zavzemajo, da sirski begunec Ahmad Šami ostane v Sloveniji. Čudni patroni so to, ki delajo stvari mimo političnih dirigentov. Če sta to Metka in Tonček, ne zveni privlačno, ko pa se za begunca zavzamejo športniki in kulturniki, kot sta smučarska skakalca Peter Prevc in Robert Kranjec, igralec Boris Cavazza ter glasbenika Vlado Kreslin in Peter Lovšin, pa se zbudi upanje, da se bosta z okov nepotrebne nestrpnosti odtrgala tudi Janez in Angelca.

V tem trenutku politika ne vidi koristi od Ahmada. Sirec, revež in še bolehen povrhu. Ko bi imel v lasti kakšno naftno vrtino, bi se našla kaplja usmiljena do njega in bi se ne le Slovenija in Hrvaška, pač pa tudi Rusija in ZDA bojevali zanj. Tako pa počeno jajce, iz katerega curljata beljak in rumenjak usmiljenja, šiva civilna družba, ki jo sestavljamo vsi mi državljani te čudovite dežele v obliki kokoške. Naj nam jajc ne zmanjka, bi porekel Antonton.

---

---