Predsednika, ki sta spregledala ameriška opozorila

Včeraj je v Zagrebu celotno državno vodstvo nestrpno pričakovalo tujega gosta, a prav vsi so poudarjali, da s sporočilom, ki ga prinaša, nimajo nič in da njihovega dela in odgovornosti ne zadeva.

Obiskovalec v Zagrebu je bil Udi Adam, generalni direktor izraelskega ministrstva za obrambo. Njegova sporočila so pojasnjevala, zakaj Izrael Hrvaški ne more prodati vojaških letal. In prav tu postanejo pogovori res zanimivi. Najprej zato, ker se dobri trgovci z orožjem kljub vsem sklenjenim pogodbam odločijo, da ne morejo realizirati dobre pol milijarde ameriških dolarjev vrednega posla in takoj zatem tudi zaradi vesti, da so projekt prodaje ustavile ameriške oblasti. Seveda bi bila povsem možna razlaga, da administracija ZDA ne želi, da izraelska vojska preprodaja stara ameriška letala, saj bi lahko vsi zaslužili več, ko bi hrvaško oblast prepričali v nakup povsem novih in ustrezno dražjih vojaških letal. A vendar se to zdi nekako najlažje ali celo površno pojasnilo. Zato poskusimo drugje.

Hrvaška politika naj bi ponovno razumela, da želi Srbija v miru nadomestiti vse kar je izgubila v vojni, da želi Italija kontrolirati celotno Jadransko morje ter da Slovenija nima druge zunanje politike kot vztrajanje pri izvedbi sporazuma o arbitraži.

Morda je najbolje začeti v septembru 2017 z na videz nepremišljeno izjavo upokojenega admirala hrvaške vojske Davorja Domazeta, da lahko hrvaška vojska v dveh dneh doseže Ljubljano. Dodati je treba, da ga je hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović takoj zatem razrešila in odslovila kot člana sveta za nacionalno varnost. Pa vendar je ostalo vprašanje, zakaj se je admiral prav tedaj odločil govoriti o pokoritvi Slovenije, saj je bil ne le sodelavec hrvaške predsednice temveč tudi pisec knjige s pomenljivim naslovom Hrvaška geopolitična strategija v 21. stoletju, ki jo je prav v tistem času tudi promoviral. V knjigi je med drugimi ocena, da bi morala Hrvaška na novo definirati svojo geopolitično strategijo kontrole nad Jadranskim morjem. Hrvaška politika naj bi ponovno razumela, da želi Srbija v miru nadomestiti vse, kar je izgubila v vojni, da želi Italija kontrolirati celotno Jadransko morje ter da Slovenija nima druge zunanje politike kot vztrajanje pri izvedbi sporazuma o arbitraži, skupaj s težnjo, da z Italijani spremeni Jadransko morje v svoje jezero. Zato da mora Hrvaška pokazati svojo moč.

6. julija istega leta je predsednik hrvaške vlade Andrej Plenković prvi zagotovil, da bo vladajoča stranka branila hrvaške nacionalne interese, da je sodba mednarodnega arbitražnega sodišča o določitvi meje s Slovenijo nesprejemljiva in zato Hrvaške nihče ne more prisiliti v spoštovanje sodniške odločitve.

Mesec dni kasneje je nastopil hrvaški obrambni minister Damir Krstičević, ki je tudi general, in sporočil, da se je vlada odločila za nakup novih borbenih letal. Kot se je kasneje pokazalo, je govoril o novem obrambnem programu hrvaške vojske OH-58D, ki je obsegal nakupe helikopterjev Kiowa Warrior, samovozečih havbic ter helikopterjev DH-64 Apache.

Vse takšne načrte je potrebno pogledati širše. Vsaj iz neposredne bližine Zagreba. Samo nekaj mesecev pred tem je namreč predsednik srbske vlade Aleksandar Vučić napovedal, da bo njegova država kupila rabljena ruska vojaška letala Mig-29, s katerimi bo ščitila svoje meje ter imela najmočnejše bojno letalstvo v regiji.

Hrvaška vlada in predsednica države so sprejeli še zaključno odločitev o modernizaciji vojske, odločitev o nakupu rabljenih ameriških letal F-16 C/D Barak Brakeet. Ker je, takšno je bilo pojasnilo, vojaška aviacija tudi pomemben signal v diplomatskem reševanju kriz ter da mora hrvaška vojska postati velesila v regiji in kot takšna zagotovilo stabilnosti na Balkanu. Minister Krstičević se je, prvi teden avgusta 2017, odpravil v Washington na sestanek s takratnim ameriškim obrambnim ministrom, generalom Jamesom Mattisom. Namen obiska je bilo dovoljenje za nakup letal. Bil je prepričan, da bo uspešen in zato je tudi poudarjal, da se je predsednica Grabar Kitarovićeva prav tiste dni v Varšavi sestala z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom.

Toda prav v tistih mesecih se je nekaj zgodilo. Prvi je o tem, a so mnogi razumeli, da ga žene zavist, govoril srbski predsednik Vučić. Konec oktobra leta 2017 je namreč ocenil, da ne verjame, da bo sosednja Hrvaška lahko kupila ameriška letala F-16. Če bi kdor koli to zares verjel, je dodal, bi to zgolj pomenilo, da ni dovolj razumen, da bi lahko uvidel vse posledice, ki bi jih takšen poskus utegnil imeti.

Hrvaška je sporočala, da so se pogodili o nakupu starih, toda posodobljenih lovcev F-16 z Izraelom. Vsi so bili veseli. Še najmanj finančni minister, ki je moral zagotoviti pol milijarde dolarjev za plačilo in vsaj še toliko za kasnejše stroške.

Hrvaško državno vodstvo je avgusta lani povabilo in uporabilo tri izraelska letala F-16 za dekoracijo proslave 23. obletnice vojaške operacije Nevihta. Morda je bila prav to ključna napaka. Operacijo Nevihta je hrvaški predsednik Franjo Tuđman označil za vojaško mojstrovino, s katero so, kar pa ni sporočal javno, uspeli zmanjšati število hrvaških državljanov srbske narodnosti za polovico. O tem je takrat, ob koncu hrvaške ofenzive, v Washington poročal ameriški veleposlanik Peter W. Galbraith in se v znak solidarnosti in protesta priključil neskončnim kolonam Srbov, ki so z vsem svojim premoženjem bežali proti Bosni in Hercegovini ter Srbiji. Proslava lanskega avgusta pa je bila namenjena zmagoslavju in preleti vojaških letal zgolj potrditvi, da so bili dogovori predsednice, vlade in obrambnega ministra o nakupu nove aviacije uspešni.

Toda nekaj mesecev prej, januarja 2018, so v Zagrebu očitno nekaj spregledali. V diplomaciji obstaja zanimiv instrument za sporočanje stvari, o katerih ne želiš javno govoriti, papir, ki ga ni. Non-paper. Zagrebški časopisi so pisali in se sklicevali na uradne vire, da naj bi prav takšno sporočilo prišlo v urad hrvaške predsednice. Da nakup rabljenih izraelskih letal F-16 z vso dodano opremo ne bo mogoč. S predlogom, naj se Hrvaška odloči za nakup podobnih, prav tako rabljenih, a veliko slabše opremljenih letal grške vojske. To menda ni bil edini dokument te vrste. Da je imelo hrvaško obrambno ministrstvo že pred tem tudi informacijo ameriškega proizvajalca letal, podjetja Lockheed Martin, da Izraelu ne bo izdalo dovoljenja za preprodajo letal F-16 hrvaški vojski.

Včerajšnji obisk generalnega direktorja izraelskega obrambnega ministrstva v Zagrebu je tako še za odtenek bolj nejasen. Nenavadno je, da orožarji ne želijo prodati rabljenega ali celo starega orožja. Razloga sta lahko samo dva. Ali ocena, da se da od hrvaških kupcev dobiti višjo kupnino ali pa gre za oceno, da držav v regiji, vsaj sedaj, ne gre oboroževati s sofisticiranim orožjem. Bomo videli.


Preberite še


Najbolj brano