Moška, ki sta igrala rusko ruleto

Pravila igre so enostavna. V bobnič pištole se vstavi en sam naboj, igralci si pištolo prislonijo na glavo in sprožijo. Nekateri imajo srečo, nekateri ne in umrejo. Prvi jih je v svojem romanu Junak našega časa opisal Mihail Lermontov, pravzaprav jih je povezal z Balkanom.

Del zgodbe Mihaila Lermontova se dogaja na Kavkazu, kjer v družbi ruskih oficirjev sedi srbski poročnik z imenom Vulić, ki želi z igranjem ruske rulete dokazati, da človek umre, ko želi in ne takrat, ko mu odhod določi usoda. In igro s pištolo tudi preživi. Toda kljub temu eden od udeležencev, glavni romaneskni junak Pečorin, vidi odsev smrti na poročnikovem obrazu in mu napove, da bo kljub vsemu še tisti večer mrtev. Da je to usoda. In res Vulića nekaj ur kasneje ubije pijani kozak.

Plenković je postal govornik tistega dela evropske politike, ki namesto dogovora in kompromisa išče spor in zaostrovanje.

Toda našima današnjima junakoma, generalnemu sekretarju evropske vlade Martinu Selmayrju in predsedniku hrvaške vlade Andreju Plenkoviću, ne moremo prav dobesedno pripisati, da sta v zadnjih mesecih ali zadnjih tednih igrala tako usodno igro kot poročnik Vulić in ruski oficirji. Saj njun namen ni bil dokazati usodne stvari, želela sta veliko manj, samo zmagati v politični tekmi za izpraznjena najvišja mesta v evropski vladi in parlamentu. Kot v zapletenih zgodbah Agathe Christie ali še bolj nepredvidljivih usodah junakov vohunskega sveta Johna Le Carreja, sta popolnoma napačno razumela svoji vlogi. In še bolj napačno razumela, da je nemška kanclerka Angela Merkel izgubila odločevalsko moč. To je bila usodna napaka, za katero bo račun izstavljen Republiki Hrvaški in tudi njenim sosednjim državam zahodnega Balkana.

Začeti moram pred letošnjimi majskimi evropskimi parlamentarnimi volitvami in pravkar končanimi pogajanji o razdelitvi najvišjih evropskih funkcij: mestu predsednika evropske komisije, parlamenta in centralne banke. Ključen čas za razumevanje zadnjih zapletov in svojevrstnega prepričanja, da je prišel čas za zmanjšanje vpliva Merklove in omejitev evropske moči francoskega predsednika Macrona, so zadnji dnevi februarja in prva tedna marca leta 2018. Takrat sta se zgodila dva nepričakovana in vsaj za naključne kroniste in opazovalce nepovezana dogodka, prvi v Bruslju in v Zagrebu.

V Bruslju so konec februarja lani evropski komisarji dobili vabilo predsednika Junckerja, naj se ob pol deseti uri dopoldne udeležijo nujnega sestanka. Predsednik jih je takrat obvestil, da bo imenoval svojega šefa kabineta Martina Selmayrja za novega namestnika generalnega sekretarja evropske komisije. Kot je bilo razumeti, so komisarji to odločitev brez pripomb podprli. Vedeli so, da je bolje ostati nasmejan in čim prej oditi nazaj v svoje prostore. Toda tu se je seja šele zares začela. Samo nekaj minut kasneje je Juncker sporočil novo vest, da je generalni sekretar komisije, Nizozemec Alexander Italianer, nepreklicno odstopil. Komisarji so ponovno ostali tiho. In Juncker se je v tej tišini ponovno oglasil. Z nasmehom jim je sporočil, da želi, da v teh spremenjenih okoliščinah imenujejo pravkar imenovanega namestnika za novega generalnega sekretarja evropske vlade. Predlog je bil takoj sprejet, Selmayr je postal novi generalni sekretar. To je bilo in bo verjetno tudi ostalo najhitrejše imenovanje in napredovanje v zgodovini evropske komisije.

Selmayrjeva moč je bila res velika. Enostavno je znal odločati tudi brez svojega šefa. Junckerja je zgolj obvestil o opravljenem delu. V njegovi karieri - po izobrazbi je pravnik - je bilo odločilno njegovo delo v medijskem koncernu Bertelsmann. Tam je namreč spoznal nemškega poslanca v evropskem parlamentu, v nekem obdobju tudi predsednika odbora za zunanjo politiko Elmarja Broka, ki je njegovim šefom predlagal, naj ga imenujejo za vodjo Bertelsmannove pisarne v Bruslju. Odprl mu je vrata evropskega upravnega aparata. Leta 2010 je postal vodja kabineta komisarke Viviene Reding. Ne vem, ali je šlo povsem za naključje ali bolj za posledico Selmayrjevega nagovarjanja, toda že leto pred iztekom mandata je Redingova napovedala kandidaturo za novo predsednico komisije. Nekaj mesecev kasneje, konec leta 2013, je sporočila, da odstopa od kandidature. Selmayr je temu dodal, da odhaja tudi sam, vendar je predvsem ocenjeval morebitne predsedniške kandidate. In zmagovalno izbral. Postal je vodja volilne kampanje Jean Clauda Junckerja in kasneje šef njegovega kabineta.

Selmayr je imel dobre odnose z predsednikom hrvaške vlade Andrejem Plenkovićem. Skupaj sta ocenjevala posamične politične dogodke, med drugim tudi določala, koliko in kako naj bo Juncker obveščen o hrvaškem nespoštovanju evropskega pravnega reda in zavračanju sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča o državni meji z Slovenijo, sta pa tudi hvalila drug drugega in se ozirala za novimi liderskimi izzivi.

Prvega marca lani je Selmayer že sedel za mizo generalnega sekretarja evropske vlade. In imel je tudi že nov načrt. Vedelo se je, da Juncker ne bo ponovno kandidiral za predsednika komisije, priprave na kongres Evropske ljudske stranke, napovedan za novembra 2018, so bile v teku. Iskalo se je Junckerjevega naslednika. Kmalu se je pojavilo tudi njegovo ime. 12. marca 2018 je bilo iz uradov hrvaškega predsednika vlade kot najzaupnejša in ekskluzivna vest sporočeno redakciji reškega časopisa Novi list, da bi Andrej Plenković utegnil kandidirati za novega predsednika evropske komisije in Junckerjevega naslednika. Temu je sledila uradna vest kabineta predsednika hrvaške vlade, da je Plenković seveda počaščen, da tudi Evropa ceni njegovo državniško delo, a da ima doma za opraviti še veliko pomembnih stvari. Selmayr je bil zadovoljen, videti je bilo, da sta z izbrancem na pravi poti. Potem se je vse bolj ali manj umirilo in potihnilo.

Do zadnjih dni letošnjega maja. Takoj po koncu evropskih parlamentarnih volitev je bil Plenković skupaj s predsednikom vlade Latvije Arturom Krišjanisem Karinšo imenovan za glavnega pooblaščenca na volitvah zmagovalne Evropske ljudske stranke v pogajanjih za vodilne položaje evropske unije. Od tu naprej je šlo vse narobe. Plenković je imel napačne ocene o svoji evropski moči in ugledu, pa očitno tudi napačno presojo o neomejenem Selmayrjevem vplivu. Plenković je postal govornik tistega dela evropske politike, ki namesto dogovora in kompromisa išče spor in zaostrovanje. In izgubil.

Politična cena te napačne presoje bo visoka. Plačala jo bo Hrvaška, najprej ob prošnji za vstop v schengenski varnostni prostor. Plačale jo bodo tudi njene sosede. Nova evropske širitev se za balkanske države znova časovno odmika.


Preberite še


Najbolj brano