Hrabrenje dveh mož pred novim srečanjem z gospo

Angela Merkel je vse udeležence in tudi vse njihove zaveze in obljube o tem, da bodo doma dokončno uredili vprašanja, povezana s skupnim življenjem v regiji, poznala do podrobnosti. Prav zato se je verjetno odločila. Berlinski sestanek, ki sta ga konec aprila sklicala skupaj s francoskim predsednikom in nanj povabila medsebojno nezaupljive predsednike držav zahodnega Balkana, je bil tudi voden skoraj pomirljivo ter se tako tudi končal.

Brez posebnih pretresov in z običajnimi ter pričakovanimi opozorili, da so meje na Balkanu dokončne, da je teritorialna integriteta balkanskih držav nedotakljiva ter da se izteka čas za dogovor o popolni normalizaciji odnosov Srbije in Kosova. Udeležencem tega tako nepredvidljivega berlinskega srečanja je bilo ob bližajočem se koncu sestanka laže, saj je kazalo, da je bilo to samo še ena izmed mnogih pogovornih okroglih miz, sklicanih bolj zaradi pričakovanj javnosti kot pričakovanih dogovorov.

In pričakovati bi bilo, da bodo tako v Beogradu kot v Prištini začeli z novim političnim razmislekom, povezanim z vprašanjem - z ali brez Evropske unije.

Znotraj te umirjenosti in ob prihajajoči protokolarni večerji je nekako obledelo tudi vprašanje, zakaj med povabljenimi ni bilo ne visoke predstavnice evropske komisije za zunanjo politiko Federice Mogherini ne evropskega komisarja za širitev Johannesa Hahna. Visoka predstavnica je sicer v Berlin prišla, toda z vabilom, naslovljenim na predsednika evropske komisije Jeana-Clauda Junckerja, in njegovim opravičilom, da se srečanja ne more udeležiti. Odsotnost imena Mogherini na listi vabljenih je neposredno odprla tudi vprašanje, ali se njene zadolžitve znotraj bruseljskega dialoga Beograda in Prištine omejujejo.

Kakorkoli, berlinski sestanek se je zadnjo aprilsko soboto zvečer končeval in tudi končal s svojevrstnim šahovskim remijem. Ključni udeleženci so hiteli pripravljati hrabrilne izjave za domače javnosti in se odpravili na slavnostni obed. Nato pa je sledil preobrat. Verjetno je bila to zamisel izkušene in politično modre gostiteljice Angele Merkel. Tik pred začetkom večerje sta z Emmanuelom Macronom brez napovedi ali obvestila ostalim udeležencem, mimo dnevnega reda, kot popolno presenečenje, sklicala še eno srečanje. Pravzaprav pogovor na manj oči in z manj udeleženci, toda nadvse skrbnimi poslušalci. In nanj povabila srbskega ter kosovskega predsednika, Aleksandra Vučića in Hashima Thacija, ter predsednico srbske in predsednika kosovske vlade.

Če je bil prvi sestanek z vsemi povabljenimi udeleženci namenjen predvsem pogovoru o nespremenljivosti meja držav zahodnega Balkana, torej zavrnitvi idej o zamenjavi državnih teritorijev ali oblikovanjih etnično čistih držav, pa tudi pohvalam politični hrabrosti makedonskega predsednika vlade Zorana Zaeva vsled popolne izpeljave dogovora z Grčijo ter hrabrenju ostalih udeležencev za sprejem odločujočih političnih reform, potem je bil drugi del pogovora, tistega brez najave, precej drugačen. Veliko bolj politično zavezujoč.

Ali je šlo ob tem tudi za svojevrstno nezaupnico Mogherinijevi in Hahnu, ki ju na sestanku ni bilo, ali zgolj za pragmatično oceno, da se aktualni evropski komisiji hitro izteka mandat, da torej tudi komisarji odhajajo, je sedaj manj pomembno. A očitno vsaj za Mogherinijevo precej občutljivo, kar je bilo najprej vidno po odzivu njene tiskovne predstavnice in nato po njenih ločenih sestankih z Vučićem in Thacijem v Tirani. Sporočiti je želela, da kot visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko še vedno vodi dialog Beograda in Prištine.

Toda vrnimo se v Berlin, na zadnji aprilski sobotni večer. V čas po koncu uradnega dela srečanja, ko so povabljeni državniki ob ljubeznivih pomenkih čakali na večerjo in kmalu opazili, da je čas, ko bi se ta morala začeti, že minil, in tudi videli, da med čakajočimi ni obeh gostiteljev, niti srbskega in kosovskega predsednika ter predsednikov obeh vlad, Ane Brnabić in Ramusha Haradinaja. Berlinski sestanek se je prav tedaj znova začel. Sporočila so bila, tudi zato ker so se vsi udeleženci poznali izjemno dobro, veliko bolj neposredna in očiščena običajne diplomatske okrasitve.

Lahko jih razdelimo v tri sklope. Prvi zadeva čas oziroma to, da ima tudi čas bruseljskih pogajanj o popolni normalizaciji odnosov Beograda in Prištine svoje dokončne meje. Drugi je bil pojasnjevanje, da bo tudi zaključni del pogajanj v pristojnosti Evropske komisije, toda ob neposrednem sodelovanju Berlina in Pariza. Tretji sklop je bil poziv srbskemu in kosovskemu predsedniku, da se je potrebno takoj vrniti za pogajalsko mizo ter brez običajnih političnih bravur in prikazovanja najrazličnejših političnih spretnosti, kako nekaj obljubiti in takoj zatem taisto pozabiti, pripraviti potrebne in dokončne rešitve.

Ob koncu tega dela je bilo povsem jasno tudi, da brez popolne normalizacije odnosov Beograda in Prištine niso mogoči novi zavezujoči pogovori o članstvu Srbije in Kosova v Evropski uniji. Razumeti se je dalo, da obstajata samo dve možnosti: ali bodo oblasti v obeh državah sposobne sprejeti potrebne odločitve ter jih potrditi in peljati skozi potrebne parlamentarne procedure ali pa bo potrebno ugotoviti, da kljub vsej pomoči dogovor preprosto ni mogoč, ter ob vseh posledicah, tudi varnostnih, političnih in gospodarskih, čakati na drugačne politične razmere. Prepustiti regijo samo sebi. Brez Evropske unije.

Potem so se vsi vrnili in skupaj s čakajočimi začeli z večerjo ter se naslednji dan odpravljali na potovanja nazaj domov. Berlinski sestanek je bil končan, toda z napovedjo novega, ki bo v Parizu prvega julija letos. In pričakovati bi bilo, da bodo tako v Beogradu kot v Prištini začeli z novim političnim razmislekom, povezanim z vprašanjem - z ali brez Evropske unije. Iz Beograda se je najprej slišal odziv, da ob Evropski uniji obstajata še Rusija in Kitajska. Pri čemer temu ni bilo dodano vsaj dejstvo, da ima Srbija z Rusko federacijo približno toliko gospodarske menjave, če izvzamemo plin, ki ga kupujejo, kot je vrednost nepovratnih evropskih donacij in pomoči. Srbija je gospodarsko povezana z Evropo, trgovina z Rusijo je skoraj simbolična. Nato se je oglasil predsednik Vučić in ocenil, da mu je žal, da ga državljani niso poslušali in ga podprli ob pobudah za dokončno ureditev odnosov s Prištino, ter s tem razpravo vrnil v politične okvire. V Prištini pa so predstavniki Haradinajeve vlade ocenili, da je čas pred sestankom v Parizu bolje uporabiti za kazanje moči. Ponovili so, da ne bodo ukinili posebnih carin in taks za blago iz Srbije ter napovedali uvedbo recipročnih ukrepov nepriznavanja srbskih posamičnih dokumentov, izdanih v Srbiji. In ob tem tudi obnovili politično skrajno občutljivo razpravo o vojnih zločinih, storjenih na Kosovu.

Zato je zadnji sestanek slovenskega predsednika Boruta Pahorja s predsedniki držav zahodnega Balkana, oziroma iniciative Brdo-Brioni razumeti kot svojevrstno povezavo med berlinskim in napovedanim prvojulijskim pariškim srečanjem. Kot mesto miritve prikazovanja moči.


Preberite še


Najbolj brano