Čistilec, ki je postal nepreviden

Čistilca ni prav lahko opisati, to je tudi njegova največja delovna prednost. Pri svojem delu je na svojstven način izpostavljen, ob tem pa popolnoma varovan z interesi in močjo velikih gospodarskih družb ali državnih politik. Čistilec ni ne odvetnik ne zdravnik, niti ni lobist in še manj politik ali visok državni uradnik. Lahko bi bil pisec zanimivih in zapletenih zgodb, pa vendar ne želi za seboj puščati preveč sledi. Pri svojem delu ima skromna navodila, toda povsem natančna naročila, kako izbrisati neprijetne dogodke.

Hrvaški poslovnež Ivan Tolj, ki je pred dnevi želel preprečiti objavo vesti o hrvaškem vpletanju in poslušanju slovenskih sogovornikov ob sporazumu o arbitraži, je bil enostavno nepreviden. Ravnal je povsem drugače, kot smo ga bili vajeni. Do sedaj smo poznali samo njegovo drobno hibo, da se je rad fotografiral v družbi in ob zaupnih pogovorih z vodilnimi hrvaškimi politiki. Vse drugo je ostalo zakrito z njegovo predanostjo veri in poslu. In pri tem je bil dober in uspešen. Do konca prejšnjega tedna, ko se mu je očitno mudilo, ker se je njegovim naročnikom mudilo še veliko bolj.

Verjetnejši je razlog, da so hrvaški naročniki vedeli, da bo razmeroma naivna Toljeva intervencija tudi razkrita in da bo postala javna.

Zato oseba našega zanimanja ni sam Tolj, niti to niso njegovi naročniki. Iskanje novih podrobnosti ali vabljivih žgečkljivosti nas ne bi pripeljalo do pravega odgovora. Vrteli bi se v sicer zanimivem krogu odnosov hrvaške predsednice države, hrvaškega predsednika vlade in šefov hrvaških obveščevalnih služb, a bi nas to vodilo stran od ključnega vprašanja: zakaj so prav sedaj izdali previdnemu Tolju naročilo za takojšen telefonski klic finančniku Ludu Bammensu in mu ob tem dali dovoljenje za sklicevanje na hrvaško vlado pri predlogu za odstranitev televizijskega prispevka, ki so ga pripravljali?

Odgovora sta lahko samo dva. Ali so želeli, tako kot s ponavljajočim vdrtjem policijskih čolnov v slovensko morje, dokazati svojo moč, ali pa so se nečesa prestrašili. Prisluhi slovenskim diplomatom niso vest, ki je ne bi poznali. Ko so avgusta in septembra leta 2009 v hrvaško politično javnost začele prihajati podrobnosti o pogovorih takratne predsednice vlade Jadranke Kosor in predsednika slovenske vlade Boruta Pahorja, se je začel protest. Po prvih izlivih jeze in takojšnjem načrtu odstranitve Kosorjeve, se je začelo iskanje rešitve, kako izstopiti iz podpisanega in kasneje ratificiranega sporazuma o rešitvi mejnih vprašanj s Slovenijo.

Temu celovitemu cilju sta sledili dve podrejeni nalogi. Prva, kako izničiti zahtevo, ki sta jo mednarodnemu arbitražnemu sodišču v Haagu naročili Slovenija in Hrvaška, naj reši tudi vprašanje stika slovenskega in odprtega morja. Vplivni hrvaški lobisti so predsednico vlade, predsednika države in vodstvo parlamenta obtožili, da je sporazum o arbitraži enak veleizdaji države. Saj da je Kosorjeva odprla stalen izvir nesporazumov in nevarnosti, ko bodo tudi druge države, torej Bosna in Hercegovina, Srbija ter Črna gora zahtevale podobno rešitev. Ne stalno ponavljajočih se bilateralnih državnih pogovorov, ki jih Hrvaška lahko vsakič, ko oceni, da je to primerno, tudi prekine in predlaga nov začetek, temveč mednarodno arbitražo. Pomeni, so sporočali hrvaškemu državnemu vodstvu, da tudi predlog, s katerim je poskušala Jadranka Kosor nekako ublažiti notranjepolitični pritisk, predlog o sprejemu posebne izjave hrvaškega parlamenta, da stika slovenskega in odprtega morja ne bo priznala, ne pomeni popolnoma nič. Saj bo morala Hrvaška, če bo slovenska politika dovolj vztrajna, sodbo arbitražnega sodišča izvesti v celoti.

Druga naloga je bila, kako preprečiti, da bi slovenska vlada za svojega člana arbitražnega sodišča imenovala prof. dr. Ernesta Petriča. Hrvaška ocena je bila, da je sprejeti in podpisani dokument o arbitraži predvsem politično-pravno in ne proceduralno-pravno besedilo. Da gre za veliko napako hrvaških pogajalcev. Takrat je bilo tudi že javno znano, da sta bila pogajalska operativca Kosorjeve njena glavna zaupnika, Davor Ivo Stier in Davor Božinović. Petričeva kandidatura in njegovo imenovanje bi predvsem omogočilo, da bi ostali sodniki prisluhnili širši razpravi o mejnih vprašanjih in odnosih Slovenije in Hrvaške. Petrič ni bil imenovan. Slovenija se je odločila drugače in za svojega sodnika predlagala pravnika Jerneja Sokolca.

28. julija 2010 sta se v gostilni Kalin na slovensko-hrvaški meji srečala zunanja ministra Samuel Žbogar in Gordan Jandroković. Bilo je le nekaj dni pred novim sestankom Pahorja in Kosorjeve v Bohinju, kjer naj bi predsednika vlad potrdila, da je sporazum o arbitraži mednarodno zavezujoč za obe državi. Že med kosilom pri Kalinu je postalo vidno, da hrvaška vlada pripravlja poseben dokument, ki naj bi ga sopodpisal tudi Pahor, s katerim se vprašanje slovenskega stika z odprtim morjem umika iz sporazuma o arbitraži. V tem vmesnem času hrvaškega iskanja načina, kako razdreti sporazum o arbitraži, se je začela tudi uporaba neprimernih sredstev. Slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojko Volk je bil iz Ljubljane obveščen, naj bo previden pri uporabi telefonov. Slovensko veleposlaništvo je začelo kupovati predplačniške mobilne telefone. Samo ti so zagotavljali enkratno zanesljivo komunikacijo. In bili potem tudi uničeni.

To pomeni, da tudi samo odkritje hrvaškega prisluškovanja ni nič pretresljivo novega. Ostaja vprašanje, zakaj je prav sedaj, brez vidnega novega razloga, hrvaška vlada zahtevala od Tolja, naj prepreči medijsko objavo o njihovih prisluhih slovenskim udeležencem arbitražnih pogovorov. Razlog bi lahko bil v zaščiti Plenkovićevega zvestega sodelavca, predsednika hrvaškega sabora Jandrokovića. V času priprav na arbitražo je namreč podpisal diplomatsko noto, naslovljeno na slovenskega zunanjega ministra Žbogarja, v kateri je potrdil, da je arbitražna določitev stika slovenskega in odprtega morja sprejemljiva tudi za Hrvaško. Pa vendar takšna zaščita ne bi zahtevala tako urgentne akcije. Zato je verjetnejši razlog, da so hrvaški naročniki vedeli, da bo razmeroma naivna Toljeva intervencija tudi razkrita in da bo postala javna.

Hrvaška namerava čas svojega predsedovanja EU izkoristiti tudi za sporočanja o težavah pri urejanju svojih mejnih vprašanj. O težavnih sosednjih državah, predvsem Bosni in Hercegovini ter Srbiji, pa tudi Črni gori, s katerimi nima urejenih mejnih vprašanj. Pred želenim vstopom v skupino schengenskih držav Hrvaška nima določenih svojih zunanjih meja. Zato poskuša v te spore znova zaplesti Slovenijo. Zaradi sporočila sosedam in opazujočim evropskim državam, da so sporazumi o arbitraži za reševanje mejnih vprašanj neprimerni. Predvsem pa zaradi vnaprejšnjega diplomatskega pritiska na Slovenijo, naj vprašanje hrvaškega članstva v državah schengenskega varnostnega režima ne povezuje in pogojuje s hrvaškim spoštovanjem mednarodnega prava in izrečene sodbe o meji med državama.


Preberite še


Najbolj brano