Donosi so pomembni, a varnost je še bolj

Kapital je plaha ptica. Ta stari pregovor marsikomu ni všeč. Pogosto tudi zato ne, ker ga ne razume.

Kaj pravzaprav pomeni? Za človeško delovanje potrebujemo sredstva za delo - zemljo, stavbe, stroje, pa še marsikaj sodobnejšega, denimo računalniške programe. Če tega ni, ne moremo delati. In to je kapital. Nujno ga potrebujemo, da lahko delamo, pojavlja pa se v mnogih oblikah. Nosilec kapital vloži zaradi interesa. Največkrat je to nekakšno finančno nadomestilo za vložek (v obliki obresti, dividend, najemnin ...). Posebej državni kapital se pogosto vlaga zaradi motiva, ki ni pogojen z neposrednim finančnim donosom, temveč morda pomeni nova delovna mesta, zadovoljevanje splošnih potreb ljudi, varnosti ... Pomembno pa je, da vlaganju kapitala botruje racionalni razlog. Nekdo drugi upravlja kapital, ki ga je vložil lastnik, torej kapitalist. To niso samo tisti, ki imajo milijone, kapitalist je tudi tisti, ki ima na banki 1000 evrov. Tudi ta denar je banka posodila nekomu, ki ga zdaj upravlja. No, in kapitalista seveda skrbi za njegov kapital, saj ga ni podaril. Pričakuje, da ga bo dobil vrnjenega, skupaj z nagrado. Je nervozen, morda tudi plašen. Ko sliši slabo novico, išče rešitve, da se vrednost kapitala ne bi znižala. Skratka, odreagira. To je strah. Nosilci kapitala so vedno pozorni in bežijo iz nevarnih okolij. Saj veste tisto o bankirjih, ki ponujajo dežnike, ko je sonce, ko pa začne deževati, jih želijo nazaj. To je ta plaha ptica kapitala.

Verjemite pa, da je za večino vlagateljev boljše, da vedo, da se bo povprečna plača čez pet let, denimo, podvojila, kot pa da jecljamo, češ bomo videli.

Za razvoj družbe potrebujemo kapital. Ta bo prišel, če se bo v nekem okolju dobro počutil. No, ne kapital, temveč tisti, ki z njim upravlja. Želi si dvoje - donose in varnost. Donosi so seveda pomembni, a varnost je še pomembnejša. Vsak vlagatelj se boji, da se mu bo vložek sfižil. Da bo nekoč izpuhtel. In če se to zgodi, mu tudi dober donos ne pomaga.

Kapital torej išče varnost; te ni na pretek, saj poslovanje spremlja veliko tveganj. Zato je zelo pomembna tudi predvidljivost. To, da čim več vemo o tem, kaj naj bi se dogajalo. Tukaj v to zgodbo vstopi tudi država - kot okolje za poslovanje. Večina držav si prizadeva, da bi bile vlagateljem naklonjene in da bi privabile njihov kapital, ki je eden glavnih virov razvoja. Zato težko razumemo, da ne doumejo, da vabiti kapital pomeni ponujati nekaj, kar je v bistvu brezplačno. In to je čim manj strahu, predvidljivo okolje. Ponujati predvidljivo okolje je gotovo boljše kot ponujati nizke plače, s čimer kapital privabljajo nerazvite države.

Vrnimo se k predvidljivosti. To nam v Sloveniji ne gre dobro od rok. Nenehno bi spreminjali pravila igre. Davki gor, dol pa spet gor, spremembe položaja zaposlenih, vsak dan drugačen pravni okvir ... Investitor želi poznati pogoje za poslovanje, preden vloži svoj denar. Kakšne davke bo plačal, kakšne so pravice zaposlenih, kako se in ali sploh se rešujejo pravni pa prostorski problemi … In Slovenija? Napovedane so pomembne spremembe davčnega sistema, delovne, pokojninske, prostorske zakonodaje ... Kot da znova ustanavljamo državo! Prihodnji pogoji poslovanja so v precejšnji meri neznanka. Ne trdim, da spremembe niso potrebne. Seveda so! Verjemite pa, da je za večino vlagateljev boljše, da vedo, da se bo povprečna plača čez pet let, denimo, podvojila, kot pa da jecljamo, češ bomo videli. Prva različica je draga, a predvidljiva. Če naložba zdrži, se je bo investitor lotil. Druga različica pa pušča odprte vse možnosti. Vlagatelj ne more ničesar izračunati, ne ve, kaj ga čaka in zato ne vloži kapitala.

Zaradi vsega tega me motijo očitki na račun sistema delovanja družb. To je ena izmed tistih skritih, nevidnih točk, ki slabo vplivajo na razpoložljivi kapital in razvoj. Zato, če se že odločimo, da bomo, denimo, spremenili davke, dajmo to narediti hitro in za čim več časa, ne pa mencati in na koncu nič narediti.

Leon Klemše

je direktor družbe Modra Linija Holding

---

---