Lov na parcele za gradnjo hotelov
V Sloveniji bi morali kmalu začeti precej na veliko graditi. Jeseni sprejeta strategija rasti slovenskega turizma predvideva naložbeni načrt, po katerem bi poiskali domače in mednarodne investitorje, ki bodo v nekaj letih zgradili 15 do 20 velikih hotelov s skupno 3000 do 4000 sobami, ob njih pa še 50 družinskih hotelov s po 20 do 40 sobami. Pod črto je to 6500 novih hotelskih sob, obenem pa naj bi za valorizacijo ponudbe obnovili 8500 sob v hotelih, ki so v največji meri lasti države. Ob novogradnjah in obnovah naj bi pripravili še načrt za nastanitve v manj konvencionalnih enotah, kot so planinske koče, kampingi in vse bolj priljubljeni glampingi.
Da strategija ne bo šla v zgodovino kot ambiciozen dokument, bo treba kmalu videti kakšno gradbišče. Ker je gradnja hotelov predvidena v pomembnih turističnih središčih, bo njihovo umeščanje v prostor še zahtevnejše, kot je sicer pri nas, zlasti pa te operacije, kot vidimo, terjajo neskončno veliko časa. Vse skupaj se vselej podaljša zaradi pritožb in ugovorov, ki očitno pijejo vodo tudi zato, ker so osnovni projekti pomanjkljivi. Za primeri ni treba kopati globoko po spominu: drugi tir do Kopra, ki naj bi bil strateška državna naložba, je obtičal, kar zna, kljub vetru okrog njega, trajati še precej časa.
Koliko in kakšnega turizma je ne le legitimno, temveč ključno razvojno vprašanje, ki si ga velja zastavljati ob snovanju razvojnih načrtov.
Ko bo država pomagala iskati lokacije za hotele v “slovenskih ikonskih destinacijah”, se bo zazrla v prostor, ki je obremenjen s številnimi pogledi, ambicijami in interesi. Postopki za urejanje prostorskih podlag za ciljno namembnost so zahtevni in dolgotrajni že ob konsenzu, čeprav, kot smo videli pri Magni, je tam, kjer je volja, tudi pot. Morda drži, da je bila na Štajerskem odprta pandorina skrinjica za posege tudi v sicer zaščiteni prostor, a si je vendarle težko predstavljati, da se bodo vsakemu investitorju karte pričakovanj in upov javnosti za svetlejšo prihodnost tako pokrile, kot so se Avstrijcem.
Sklepati smemo, da bo vsaj nekaj velikih hotelov umeščenih tudi v sredozemsko Slovenijo, zlasti nekam blizu morja. S pozidavo nekaterih zdaj degradiranih površin, kot so denimo območje nekdanje izolske ladjedelnice in zaledja tamkajšnjega jahtnega pristanišča, bi podobo teh kvartov gotovo popravili, toda tudi obudili razpravo o ustreznem razmerju med turisti, vikendaši in domačini. Koliko in kakšnega turizma je ne le legitimno, temveč ključno razvojno vprašanje, ki si ga velja zastavljati ob snovanju razvojnih načrtov. Stihijska in hlastajoča rast ima namreč tudi pasti, o kakršnih je kar nekaj opozoril, od velikanske Barcelone prek Benetk in Dubrovnika do območja Cinque Terre. Nobena skrivnost denimo ni, da na kakšnih zelo obleganih turističnih območjih bolj iznajdljivi turisti igrajo “pristne” domačine, s katerimi se potem instant popotniki fotografirajo za svoje albume vrhunskih doživetij.
Slovenski turizem za rast potrebuje obnovo in novogradnje, seveda pa potrebuje tudi ljudi, ki znajo z gostoljubjem. Obnova obstoječih hotelov, katerih dobršen del je v lasti države, poteka (pre)počasi, v prezadolženih titanih slovenskega turizma pa se, kot resignirano ugotavlja tudi predsednica uprave SDH, namesto z upravljanjem v turizmu ukvarjajo s starimi krediti. Kako se ne bi: obnova portoroškega hotela Palace, denimo, ki ima 183 sob, je stala nedoločljivo več kot 100 milijonov evrov!
Za turizem bodo potrebni posegi v prostor, ne le za hotelske parcele, še za kaj drugega, nenazadnje tudi za kakšno golfišče, pri čemer bo treba pazljivo spremljati, da ne bo nasedanja ceneni demagogiji o odžiranju prostora za pridelavo hrane na eni strani ter prelahkotnemu risanju načrtov na zgodovinskih in absolutnih kmetijskih območjih na drugi.
Za razliko od prejšnjih naložbenih sunkov v turizem bo napovedani mogočnejši, upajmo, da bo tudi kontrola temeljitejša. Spodbudno pa je, da ga spremlja izkazana skrb za razvoj kadrovskega potenciala, da torej vemo, da si postelj ne postiljajo kar gostje.