Naj dostojno smrt uredi zakon ali predsodki?

Prijazna smrt, predolgo se ne mudi, je zapisal veliki pesnik France Prešeren, avtor slovenske himne Zdravljica. Verz izraža željo po dostojni smrti. Enako bistvo vsebuje Pobuda za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Vprašanje uzakonitve evtanazije vnovič deli slovenstvo. Laična javnost, pravna, medicinska in vrsta drugih strok se delijo na zagovornike in nasprotnike, izpostavljajo njene prednosti ali pasti. Utemeljujejo jih s strokovnimi in osebnimi pogledi. Nekateri hoté zanemarjajo temeljno željo Pobude: dovoliti dostojno smrt, ki ohrani osebno dostojanstvo.

Vprašanje uzakonitve evtanazije v Sloveniji vznika in ponika že leta. Doslej so ga nekatere ključne avtoritete v kali zatirale. Tokrat pa se je zbudila široka javnost, pobudniki so ugledni zdravniki, medicinske sestre, pravniki, umetniki, novinarji, športniki ... Pobudo je že podpisalo blizu 4000 ljudi, med njimi njen soavtor Dušan Keber, sledijo še Aleksander Doplihar, starosta slovenskih zdravnikov, pravnik Miro Cerar starejši, Monika Ažman, predsednica sestrske Zbornice-Zveze, akademik Janko Pleterski, ustanoviteljica Europe Donne Mojca Senčar, Aleksander Merlo, Iztok Mlakar, Biserka Marolt Meden, Ivo Daneu, Dušan Jovanovič, Robert Pešut-Magnifico, Svetlana Makarovič, Viki Grošelj, Alan Hranitelj, Jure Košir, Mateja Kožuh Novak, Matevž Krivic, Feri Lainšček, Zoran Predin, Vlado Miheljak, Saša Pavček, Tone Partljič, Lado Bizovičar, Zoran Predin, Slavko Bobovnik, Boris in Sebastian Cavazza, Karpo Godina, Rebeka Dremelj ...

Zagotovo je evtanazija eno najbolj občutljivih etičnih, moralnih, pravnih, kulturoloških in še kakšnih vprašanj. Pogledi so zelo različni. Ne bi pa smeli biti odločilni za presojo, ali jo dosledno in natančno pravno urediti. Za ključno vprašanje dostojne smrti gre. Za osnovno človekovo dostojanstvo.

Spreminja se kolektivna slovenska zavest o pravici do dostojne smrti. Pobuda je signal, da je dovolj tiščanja glave v pesek, pretvarjanja, da vprašanje ni vse bolj aktualno, in zatekanja na etične, moralne in še kakšne okope. Ne zadošča le izpostavljanje sicer velikih možnosti za zlorabo in sklicevanje na svetost življenja, saj je v celoti ob stran potisnjeno pomembno vprašanje vsestranskega osebnega trpljenja na smrt bolnega, ki mu ni več pomoči in si želi le še dostojnega, človeka vrednega odhoda.

To vprašanje so že uredili v Švici, kamor hodijo dostojno umirat tudi Slovenci. Uredili so ga tudi v Luksemburgu, Belgiji in Nizozemski. Vesti iz teh držav so različne, dobre, manj dobre in tudi slabe. Znane so že nekatere slabosti. Prav te izkušnje so dragocene - da ne bi napak tam, kjer bodo evtanazijo šele urejali in si jo želijo vpeljati, dopustili, ampak jih že v startu onemogočili. Da bi torej to vprašanje uredili natančneje, z večjo mero previdnosti in zlasti z boljšimi varovalkami. Strah pri nas je deloma utemeljen že zato, ker je Slovenija znana po slabi zakonodaji, ki ima povsod množice lukenj. Prav zato bi se morala zdaj toliko temeljiteje lotiti tega zakona. Zlasti zato, ker gre za omogočanje dostojne smrti bolnika v obdobju, ko bolezen podivja in človek le še neskončno trpi. Za obdobje, ko ne more več razsodno in normalno funkcionirati in je samo še nebogljeno, nepokretno, neprisebno bitje, podobno rastlini.

Pobuda navaja pomembnost pomoči pri dokončanju življenja. Kar je, glede na veliko sposobnost izraznosti našega maternega jezika, nekaj povsem drugega kot pomoč pri samomoru. Prav z omembo pomoči pri samomoru pa zdaj nekateri že hitijo slikati mračno plat evtanazije. V pojem pomoč pri samomoru se med drugimi in najbolj zatekajo mnogi prestrašeni, notranje razklani zdravniki, ki sporočajo, da pri tem nočejo in ne bodo sodelovali. Sklicujejo se na Hipokratovo prisego. Ta je, kot je znano, nastala v antiki. Med tem se je življenje na našem planetu v mnogočem spremenilo, podobno kot so se izsledki vseh vrst znanosti. A prav ta prisega zdravnikom narekuje tudi, da ne smejo nikomur dopustiti trpeti zaradi bolezni in so mu dolžni pomagati. Ob tem vsekakor ni nepomembno tudi psihično trpljenje. To je lahko strahotno in neizmerno na smrtni postelji, ko si oropan temeljnega dostojanstva in ne moreš več sam skrbeti zase in odločati o sebi. Ko si povsem odvisen od nege in vseh vrst oskrbe drugih. Kar je stanje skrajne razčlovečenosti, brez trohice dostojanstva.

Pa je mnogim zdaj tudi za vse to dober izgovor in izhod v sili paliativna oskrba. A ta v Sloveniji še ni niti prav shodila, čeprav o njej vse bolj razpreda(j)mo. Njeno srž in namen poznajo le nekateri zdravniki z dolgim stažem. Žal ne vsi. Le v onkologiji je glede paliative nekoliko bolje in zaradi ponekod razvite laične pomoči v sklopu posameznih organizacij civilnih združenj.

Rokavica je zdaj vržena. Vprašanja evtanazije se morajo resno lotiti najboljši pravni in medicinski strokovnjaki in ne uradniki v državnih kabinetih. Vprašanje morajo osvetliti iz vseh strokovnih vidikov, brez moraliziranja, trkanja na vest in izpostavljanja predsodkov. Lahko se zgledujejo tudi po Švici, kamor je lani med drugimi odšel umret tudi avstralski znanstvenik, takrat 104-letni David Goodall. V Švici lahko predpišejo smrtonosna zdravila švicarskemu državljanu ali tujcu. Tamkajšnji zdravniki, Hipokratovi prisegi navkljub, ob tem nimajo pomislekov.

Ker se prebivalstvo vse bolj stara, postaja vprašanje evtanazije vse pomembnejše, pa če si tega želimo ali ne. Zagotovo gre za eno najbolj občutljivih etičnih, moralnih, pravnih, kulturoloških in še kakšnih vprašanj. Pogledi so zelo različni. Ne bi pa smeli biti odločilni za to, ali jo dosledno in natančno pravno urediti. Vsakdo bi moral imeti, ko je še razsoden in zdrav, pravico, da o sebi formalno že vnaprej sam odloči; tudi glede dostojanstva na poti v smrt. Za ključno vprašanje dostojnega odhoda gre. Za osnovno človekovo dostojanstvo.


Preberite še


Najbolj brano