Žrtve in krvniki

Saj morda poznate ta občutek. Si, recimo, govornik na pogrebu in ti nenadoma zazvoni telefon z veselo melodijo I will survive. Ali pa v beli poročni obleki korakaš proti oltarju in se nenadoma spotakneš, da padeš na tla. Pojavi se mešanica jeze, sramote in nezadržnega smeha. Silviu Berlusconiju se je zgodilo pred dobrim mesecem, ko je obiskal volilni shod. Pohvalil je županskega kandidata, ga podprl in se šele potem zavedel, da je prišel v napačen kraj, na napačen shod, in sicer h kandidatu nasprotnega tabora.

Meni so se jeza, sramota in smeh pomešali pred osmimi leti. Bilo je v Berlinu. Prizorišče anekdote je spomeniški kompleks Topographie des Terrors. Tam so pred drugo svetovno vojno in med njo domovali vojaški in policijski organi nacistične Nemčije. Na takratno zlo spominjajo številni panoji s fotografijami ljudi, ki so jih gestapovci ali esesovci odvedli v svoje centrale. Ni si težko predstavljati teh podob. Prestrašeni, potolčeni, žalostni, zbegani, izmučeni in modrikasti obrazi. Pod vsako fotografijo je tudi življenjepis mučenca.

Obiskovalci turobnega muzeja na prostem smo kajpak hodili v spoštljivi tišini. Tudi dva italijanska turista, fant in punca, sta se ustavljala pred fotografijami in v tišini zmajevala z glavo. Nenadoma je on rekel njej, da so grozni obrazi zrcalo zlobne duše. Ona je fantu samo pokimala in dodala, da ja, očitno so to bili res grozni zločinci.. Turista sta torej gledala podobe mučencev in mislila, da so mučitelji.

Tudi grška zgodba, ki se dnevno odvija na naših zaslonih, ima žrtve in krvnike. Jih pa očitno ne prepoznamo. Kajti če smo vsi solidarni z ubožci, ki v Atenah jočejo pred bankomati, si ne znamo razložiti, kdo so tisti lumpi. Eni pravijo, da so to kapitalisti brez srca in birokrati brez duše. Drugi trdijo, da so si Grki sami krivi, ker so dolga leta živeli prelagodno in potem izvolili še nesposobne voditelje.

In prav to, da se prepiramo, kdo je kriv, povzroča nelagodje. Ne veš, ali bi se smejal, jokal ali jezil.

Na primer: Iztok Furlanič je v tržaškem občinskem svetu predlagal resolucijo, s katero bi svetniki zahtevali odstop italijanskega predsednika vlade, ker je na grškem referendumu prevladal Cipras v brk Merklovi. Da, prav ste prebrali: v Trstu zahtevajo ukrepe v Rimu, ker se v Atenah ni izšlo po volji Berlina. Furlanič pravi, da logika obstaja. A tudi njegovi nasprotniki, ki so večinsko zavrnili resolucijo, naštevajo solidne argumente. Prepir se je vnel in še odmeva.

A tržaška polemika je le primer v malem. Na državni in svetovni ravni je še slabše. Ljudje razlagajo, komentirajo, se prepirajo ... Politiki, ki niti ne vedo, kako se izgovarja Syriza, razlagajo, ali so za Ciprasa ali proti njemu. Sindikalisti in ekonomisti se prav tako delajo pametne, čeprav niti ne vedo, kakšno je bilo referendumsko vprašanje. Ljudje, ki se uštejejo že med nakupovanjem v samopostrežbi, razglabljajo o strukturnih reformah v ekonomiji. Medtem pa v pogovornih oddajah ocenjujejo seksapilni naboj nekdanjega finančnega ministra Varufakisa.

Ne vem. Ko gledam te skrušene obraze grških upokojencev, se mi zdi, da korakam mimo tistih fotografij v Berlinu. Treba bi bilo spoštljivo molčati, a kaj, ko odmevajo tako bizarne ugotovitve, kakršne niti tista dva turista ne bi zmogla ... Jeza, sramota in smeh. Vsi tri občutki naenkrat.

---

---