Tržaški indijanci

Znanec je ponudil nesramno in politično nekorektno primerjavo. Dejal je, da je vse skupaj zelo podobno indijanskemu rezervatu. Raje bi to obdržal zase. Drzna metafora je žal posrečena.

Beseda je tekla o prireditvi Slofest. Pred dvema letoma smo spremljali prvo izvedbo, danes se začenja druga. Zamisel se je porodila znotraj Zveze slovenskih kulturnih društev, ki si želi, da bi se Slovenci v Italiji med tridnevno prireditvijo predstavili Trstu. Z raznimi pouličnimi koncerti, literarnimi srečanji in gledališkimi predstavami naj bi slovenske organizacije opozorile na svojo navzočnost in vitalnost.

Zveni nekam čudno. Običajno se predstaviš, ko prideš v tuje okolje. Poveš, kdo si in od kod prihajaš. A Slovenci v Trstu niso tujci, ampak domačini. Tako kot Italijani v Istri ali Madžari v Lendavi. Uganko, zakaj se je treba Slovencem v Trstu predstavljati, bi hitro in duhovito rešili s citatom: “Lahko si tuj'c v Kropi in v ZDA, ampak popoln tuj'c si lohk samo doma.”

Toda verzi Petra Lovšina žal ne zadostujejo. Zgodba domačinov, ki se obnašajo kot tujci, se pač dogaja v Trstu. In ko rečeš Trst, veš, da je tam marsikaj drugače kot drugje. Tam kapučino strežejo v skodelici za macchiato, na mestni plaži se ločeno kopajo moški in ženske, najvišji svetilnik stoji na griču pol kilometra od obale in kljub obmorski legi mesto nima niti enega barčka ob morju.

Zaradi teh značilnosti se Trst zdi samosvoje, simpatično mesto. Ko pa raziščeš, zakaj se morajo domačini v tem mestu obnašati kot tujci, je vse skupaj precej manj simpatično. Trst hitro postane zoprn. Odkriješ segregacijo, ki žal ni tista ljubka s plaže, kjer se ločeno sončijo moški in ženske. Gre za jezikovno zapostavljanje. Italijanščina je v Trstu več vredna od slovenščine. Zato, recimo, ni dvojezičnih napisov in smerokazov tako kot v sosednjem Kopru.

Da je kriva italijanska politika, ni dvoma. Mnogi so z nasprotovanjem Slovencem gradili politične kariere. Toda zgodovinski premiki in integracijski procesi so to bolno mržnjo omilili. Zato bi bilo pričakovati, da bodo Slovenci v Trstu zagrabili priložnost in to mesto z bizarnimi plažami in svetilniki vsaj jezikovno “normalizirali”.

Ne, ni se zgodilo. Slovenci so se prilagodili dolgoletnemu zapostavljanju. Slovenske organizacije in mediji so se zabubili in ustvarili svoje okolje, kjer - prosto po Vladu Kreslinu - roka roki natoči in vsak vsakega pozna.

S tem so se Slovenci v Trstu odrezali od sveta. Namesto da bi s skrbno izdelanimi projekti ustvarjali priložnosti za gospodarski in kulturni razvoj, se zanikrno zadovoljijo s tem, kar imajo in to mukoma ohranjajo. V lastni inerciji neizbežno hromijo.

Kam to pelje, se pozna že pri sporočilih za javnost. Prebereš tiskovno sporočilo te ali one krovne organizacije in skoraj ni povedi brez napake. V časopisnih, televizijskih in radijskih poročilih prav tako. To so ti današnji Slovenci v Italiji. Tako so zaverovani vase, da si sami postavljajo pravila. Tudi slovnična in pravopisna.

To, da so “posebni”, so usodno ponotranjili. Zato so se v Trstu, kjer so doma, začeli obnašati kot Indijanci v Ameriki. Nekaj dni na leto se postavijo na ogled s stojnicami. Kot sejemsko blago. Z bistveno razliko: Indijancem so rezervate vsilili, Slovenci v Trstu so si svojega zgradili sami.

---

---