Šale o dreku, šale o veri

Za vodiča smo dobili gospoda iz Toga. Po sobanah steklene palače Združenih narodov v New Yorku nas je spremljal dobro uro. Ko smo prišli v sejno dvorano Varnostnega sveta, smo sedli na tribuno za goste. Takrat se je začel sproščen klepet. Gospod je vse iz naše skupine vprašal, od kod smo. In ko sta v pogovoru prišli na vrsto Italija in Slovenija, je vodič - ponavljam: iz Toga! - prikimal in vprašal: “Manjšinske pravice Slovencev v Italiji so bolje urejene kot v Avstriji, drži? Avstrija s Slovenci ne ravna, kot bi morala.”

Tega dobro leto starega prizora sem se spomnil prejšnji teden ob strašnih novicah iz Pariza. Nekako se mi je zdelo, da bi svet potreboval nekaj več takih osupljivo razgledanih ljudi, kot je bil tisti afriški vodič. Ob vsem sočutju do žrtev in do vseh prizadetih Francozov se namreč poraja tudi neprijeten občutek, da zmagujejo nenačelnost, sprenevedanje in nevednost.

Ko bi živel v Parizu, bi bil prejšnjo nedeljo v mučnem precepu: naj grem na ulico ali naj ostanem doma? Seveda, manifestacija za svobodo je bila velika stvar. Tudi žrtve okrutnih napadov si zaslužijo, da se jih spomnimo. Toda solidarnost z žrtvami še ne pomeni, da moramo biti solidarni s tistimi, ki so solidarni z žrtvami. Komplicirano? Niti ne.

Italijanski novinar Marco Travaglio je že dan po napadu na francoski tednik opozoril na nesprejemljivo sprenevedanje. Italijanski mediji so se v hipu postavili v bran svobode govora. A taisti zagovorniki brezkompromisne satire so se pred leti obnašali bistveno drugače. Ko so s televizije odgnali šaljivca Danieleja Luttazzija, ki si je privoščil nekaj šal z iztrebki, so mnogi komentatorji menili, da satira ne sme prekoračiti mej dobrega okusa. To je torej logika: šale o dreku niso sprejemljive, šale o veri so nujne.

In koliko časopisov, ki na naslovnicah objavijo napis “Je suis Charlie”, dejansko udejanja svobodo govora? Mar ni med njimi nekaj takih, ki so se nemalokrat uklonili majhnim politikom in velikim gospodarskim interesom?

A še največ sprenevedanja je bilo v prvih vrstah nedeljskega sprevoda. Koliko tamkajšnjih državnikov drži figo v žepu? Za koliko teh bi lahko rekli, da so pri vodenju svojih držav vedno stremeli po svobodi, pravici do kritike in toleranci?

Pariška tragedija poraja neprijeten občutek, da smo pravzaprav vsi žrtve. Žrtve poneumljanja. Mediji so ukazali, da moramo sočustvovati glasno in množično. V redu. Ampak zakaj si francoske žrtve zaslužijo naslovnice in milijonski spominski shod, nigerijske žrtve mnogo večjega pokola pa komaj nekaj vrstic? Kaj pa 77 žrtev strelskega norenja Andersa Breivika na Norveškem? In zakaj smo za 11. september Evrope že določili pariško tragedijo, ne pa recimo krvavega atentata v Madridu leta 2004 ali v Londonu leto pozneje?

Zato pravim, da bi potrebovali več takih razgledanih ljudi, kot je bil tisti vodič v palači Združenih narodov. Celo o Slovencih na Koroškem je vedel, pa čeprav nam je večinoma govoril o vojnih žariščih po raznih celinah. Raje bi vprašal njega za razlago ozadja atentata v Parizu. Na poročila, ki so polna patosa in sprenevedanja, se ne zanesem.

In mi ni žal, da sem v nedeljo bil v predmestju Trsta. Na stari stavbi sem zagledal zbledeli napis Sciavi merda (eleganten prevod: Slovenci sranje). Raje se ukvarjam s tem sovraštvom, ki mi je znano, kot pa s solidarnostjo, ki je ne razumem povsem.


Preberite še


Najbolj brano