Pošteni lenuh spozna resnico

Kdor je vseved, zagotovo ni pošten. In seveda obratno: če si pošten, ne moreš vedeti vsega. To spoznanje je vzklilo iz treh semen. Naključje jih je natrosilo v filmsko dvorano, v knjigo in na oguljen sedež tržaškega taksija.

Prvemu semenu je ime Sebastião Salgado. Dokumentarec o njem z naslovom Sol zemlje smo si nedavno lahko ogledali na ljubljanskem filmskem festivalu. Salgadov nečak Juliano Ribeiro in prekaljeni Wim Wenders sta življenjsko pot portretiranca linearno strnila v slabi dve uri dolgo pripoved. Izkaže se, da fotoreporter v svojem življenju ni izpeljal veliko projektov. A vsakemu je posvetil najmanj pet let življenja. Če so ga zanimali delavci, jih ni šel fotografirat v znane tovarne. Poiskal jih je na daljnih koncih, kjer se človeško oko ne more privaditi na krutost, bedo, smrtno temo ali slepeče bleščanje. Šel je na primer v Kuvajt in tam fotografiral kanadske gasilce. Ti so ob nenehnem uhajanju črnikastih strupov več tednov gasili požar, ki so ga pri naftnih vrelcih med svojim umikom zanetili iraški vojaki. A tam je bilo Salgadu še lagodno. Ko si je zapičil v dušo, da mora spoznati človeško trpljenje, je šel v Afriko in tam stopal med udi žrtev pokola v Ruandi. Pridružil se je tudi iztrošenim begunskim kolonam ali pa se vselil v vas, kjer vsako noč umre na desetine podhranjenih ljudi. Ko spoznaš, kaj je videl in fotografiral Salgado, te zagrabi tesnoben občutek sramu. Sram te je, da s kavča trosiš modrosti o svetu, misleč, da imaš za to vso pravico, ker si pač prebral nekaj knjig ali pozorno spremljal televizijsko poročilo o vrhu G20.

Drugo seme spoznanja sta zakonca Osvald. Ko sta Dominika in Igor v ponedeljek popoldne prišla v tržaški Narodni dom predavat udeležencem bralne akcije Primorci beremo, najbrž ni bilo nikogar, ki ne bi osupnil. Predavala sta o tem, o čemer tudi piše v njunem branja vrednem potopisu. Nekega dne sta prodala avto, oddala hišo in s sedemletnim (s-e-d-e-m-l-e-t-n-i-m) potovanjem po svetu premagala vse to, čemur se mi, strahopetneži in lenuhi, podrejamo: stres, položnice, frustracije, šefi, denar, potrošništvo ...

Tretje seme spoznanja je tržaški taksist. Sedeš v njegov avto in misliš, da razumeš njegovo stisko. Ko ti reče, da nima prostega časa in niti zaslužka, se ti zdi, da zgodbo poznaš. Je pač kriza. On zamomlja, da je bilo težko že pred njo. In čeprav ne razumeš problema, že poznaš rešitev. Rečeš mu, da se pač splača ždeti pred železniško postajo, da se tam itak vedno najde kak potnik. On pogleda v vzvratno ogledalo in ti olikano razloži, kako majhen je v resnici veliki problem: odkar so izumili kovčke s kolesci, na železniški postaji skoraj nihče ne pokliče taksija ... Kaj neki kriza, kaj neki vlaki, ki ne vozijo več v Trst, o čemer razpredajo gospodarstveniki, novinarji in celo filozofi. Usodo tržaških taksistov sta zapečatili tisti majhni kolesci, ki ju je neki izumitelj domiselno priključil potovalkam.

Iz takih srečanj spoznaš, kdo je pameten in kdo ni. Pameten je samo tisti, ki si to premeteno prizna. Prebral je veliko knjig, vsak dan kupi časopis in surfa po spletu. Veliko vem, torej sem pameten. A kdor tako misli, seveda ni pošten. Če si pošten, si boš pred Salgadom, pred zakoncema Osvald ali na oguljenem sedežu za tržaškim taksistom priznal, da je vsevednost klavrna iluzija.


Preberite še


Najbolj brano