Politikom manjka serotonin

Morda se še spomnite, kako je bilo v nedeljo v Bruslju. Sestali so se voditelji držav, ki jih je zajel begunski val. Razpravljali so do poznih mučnih ur. Precej neuspešno. Logično! Saj so ves čas sedeli, namesto da bi sproščali serotonin ...

Naj vas ne skrbi, če niste razumeli. Čez dva dni bo vse bolj jasno. Izraelec in Palestinec se bosta odela v svoji zastavi in se skupaj nasmejano nastavila fotografskim aparatom in pametnim telefonom. Taki prizori so na prvo novembrsko nedeljo povsem običajni. Čeprav samo v New Yorku.

Žal ni pričakovati, da si bosta predstavnika dveh sprtih narodov segla v objem v stekleni palači ob Vzhodni reki. Mednarodni spori se širijo kot kuga in sedež Združenih narodov na Manhattnu že dolgo ni prizorišče obetavnih stiskov rok. Nedavno sta se sicer Obama in Putin nastavila fotografom, a na njunih obrazih si razbral isto razpoloženje, ki prevzema dve najstnici v teku za istim fantom.

Zato naj bo tudi letos tako, da bodo za iskreno razumevanjem med narodi poskrbeli tekači. Kdor je že kdaj pretekel ali si vsaj po televiziji ogledal newyorški maraton, ve, kako je tam. Od starta na Staten Islandu do cilja v Central parku triumfira prijateljstvo. Newyorčani večinoma ne godrnjajo zaradi zapore cest, ampak s pločnikov bodrijo 50.000 maratoncev. Da, prebivalci New Yorka so najbolj prijazni gostitelji. Med maratonom je vse v barvah, vzdušje je veselo in tako ganljivo neobremenjeno. Nastane na milijone posnetkov in res ni čudno, če objektivi ujamejo tudi Izraelca in Palestinca v prisrčnem objemu. Vse je pač podrejeno zakonu serotonina.

Ha, kaj je to?

Najbolje bi odgovorili izvedenci na področju anatomije, nevrologije in podobnih ved. V bistvu gre za hormon, ki nas spravi v dobro voljo. Ob telesnem naporu, kakršen je tek, se povsem razbohoti. Zato so tekači praviloma ambasadorji dobrega počutja.

Kdo ve, kakšen bi bil zdaj prevladujoči politični diskurz, če bi prejšnjo nedeljo tisti dramatični vrh v Bruslju prestavili v Ljubljano. Tja bi lahko poslali prav vse evropske politike in jih prijavili na maraton. Ob koncu napora bi morda oznojeni Viktor Orban objel Marine Le Pen in Mattea Salvinija ter ju povabil na madžarski praznik podiranja zidu.

No, morda bo kdo pripomnil, da je prijateljsko razpoloženje na newyorškem maratonu neposnemljivo, ker ima glavne zasluge za porast prijateljstva prav New York, ne pa tek oziroma serotonin.

Res je. Veliko jabolko je fascinantno mesto, kjer se jeziki, rase in navade odlično spajajo in prepletajo. Migranti - vsaj tisti, ki so se prebili skozi sito Ellis Islanda - so se večinoma uspešno vključili v družbo. Je pa žal tudi New York dokaz, da se ksenofobija prej ali slej pojavi povsod. Poslušajte zelo povedno Springsteenovo pesem American skin o 41 policijskih strelih v neoboroženega afriškega priseljenca.

Če je torej res, da se sovraštvo do drugačnega prej ali slej pojavi povsod - tudi med zelo prijaznimi Newyorčani, kaj šele med frustriranimi Slovenci! - moramo vse svoje upe za bolj strpen svet polagati v serotonin. Ljudem, zlasti spletnim komentatorjem, je treba prepovedati sedenje in jih pognati v tek.

Serotonin je torej najboljše zdravilo. Pred uporabo se posvetujte s fizioterapevtom.


Preberite še


Najbolj brano