Piši, Marko Sosič. Pišite, dobri pisatelji.

Ležal sem na divanu, sam, s knjigo v roki. Okrog mene je bilo vse tiho in mirno. Samo dež je trkal na šipo. Toda drugje, razmeroma daleč od mene, se je dogajalo.

Na primer na Rožniku, kjer so obsodili Marka Sosiča. Porota je odločila, da si tržaški pisatelj zasluži posebno kazen, ki ni ne zaporna niti denarna. V pravnih učbenikih je ne boste našli. Lahko bi ji rekli Cutugnova ali Strolčeva kazen.

Pevec Toto Cutugno namreč slovi po serijskem osvajanju drugih mest. Festivala italijanske popevke v Sanremu se je udeležil petnajstkrat in kar šestkrat se je uvrstil takoj za zmagovalca. Avstrijski alpski smučar Hubert Strolz pa je v svetovnem pokalu tekmoval štirinajst sezon, in sicer od leta 1980 do 1994. Na posamičnih tekmah je zbral trinajst tretjih mest, štirinajst drugih mest in nobene zmage.

Sosič je njun alter ego v književnosti. Prav z vsakim romanom, ki ga je napisal, se je uvrstil med finaliste nagrade kresnik, a z nobenim mu ni uspelo zmagati. Za prižig kresa se je nazadnje potegoval v torek, ko sem zleknjen na divanu bral knjigo in poslušal hruščanje dežja.

Čakal sem, kaj bo. Preden bi vzel telefon v roke, da bi po spletu pobrskal, kaj je odločila žirija na Rožniku, sem premislil, ali bi Sosiču privoščil zmago. Zakaj pa ne. Saj sva iz istega mesta in člana iste narodne skupnosti v njem. A literarna nagrada ni športna tekma, kjer pač navijamo “za naše”. Moraš tudi poznati človeka, njegovo delo in njegova dejanja. In pri Marku Sosiču cenim marsikaj. Recimo to, da je odklenil vrata slovenskega gledališča v Trstu in vanj povabil tudi Italijane.

Vsekakor sem tudi prebral zadnji Sosičev roman. Na dah. In zdelo se mi je, da je vreden nagrade. Temačna snov, a tako podana, da ne odbija.

Toda v torek na divanu, v družbi knjige in dežja, sem si priznal, da si nagrado zasluži nekdo drug. Razlog je tičal v mojih rokah. Bila je knjiga Andreja E. Skubica Samo pridi domov. Stran za stranjo se mi je zdelo, da berem enega najboljših romanov zadnjih let. Kompleksna zgodba, ki pa te prevzame. Očitno napisana po temeljitem raziskovanju pravnih, političnih in gospodarskih spletk. Neke vrste triler, ki pa globoko seže v človeško psiho in družbene odnose. Pravi književni podvig, ki dokazuje, da aktualno dogajanje ni samo domena medijev. Lahko je tudi hvaležna snov za pisatelje - pod pogojem, seveda, da dobro obvladajo upovedovalne tehnike. In Skubic je v tem mojster.

A Marku Sosiču naj ne bo mar. Nenazadnje sta tudi Cutugno in Strolz dočakala trenutek slave. Pevec je leta 1980 v Sanremu vendarle odnesel glavno nagrado, deset let kasneje pa je celo zmagal na pesmi Evrovizije v Zagrebu. Strolz pa se je na olimpijskih igrah v Calgaryju leta 1988 razveselil zlate medalje v kombinaciji.

Obenem Sosič gotovo ve, da pisanje romanov ni primerljivo s pevskim tekmovanjem ali smučarsko tekmo. V književnosti so nagrade veliko manj pomembne. Henry James je prvo in edino odlikovanje prejel - dobesedno - na smrtni postelji. O tem je pisal tudi David Lodge, moj najljubši pisatelj, ki se je prav tako večkrat uvrstil med nominirance za književno nagrado, toda brez triumfa.

Piši, Marko Sosič. Pišite, dobri pisatelji. Če že ne za nagrade, za nas, ki se kdaj pa kdaj radi uležemo na divan in s knjigo v roki poslušamo dež.


Preberite še


Najbolj brano