Pahor in Rebula v konici napada

V vratih Miroslav Košuta. V obrambni vrsti Marko Sosič, Sergej Verč, Aleksij Pregarc in Ace Mermolja. Na sredini igrišča Boris Pangerc, Marko Kravos, Igor Škamperle in Dušan Jelinčič. V konici napada: Boris Pahor in Alojz Rebula.

To bi bila postava moške nogometne ekipe, ki bi jo sestavljali živeči tržaški književniki. Selektorica Marija Pirjevec Paternu bi imela nemalo težav pri sestavljanju moštva, saj bi si mesto v začetni postavi zaslužili še nekateri drugi, recimo Boris Pangerc, Ivan Tavčar, Marij Čuk ali Saša Martelanc.

Edinole dvema napadalcema ne bi nihče mogel vzeti dresa. Boris Pahor in Alojz Rebula sta pač nezamenljiva. Sta veterana, ki se ju čas in poškodbe ne dotaknejo.

Ko je govor o Trstu in slovenstvu, sta Pahor in Rebula binom, ki ga ni mogoče obiti. Sta kot Micheal Jordan in Magic Johnson v sanjski ekipi ameriških košarkarjev na začetku devetdesetih let.

A tržaška pisatelja nista skladen par. Rebuli Trst ni všeč, medtem ko je Pahor rodnemu mestu že z naslovi svojih knjig izkazal veliko naklonjenost. Rebula je občudovalec antike, Pahor je pričevalec 20. stoletja. Jezik Alojza Rebule je baročen, Pahorjev je bolj tržaški. Rebula je globoko veren, Pahor je agnostik. Rebulova esejistika je prežeta z religijo, Pahor je največ razmišljal o narodni zavesti. Rebula piše o transcendenci, Pahor še danes zavzeto predava o okrutnem uničevanju teles.

Seveda, sredi sedemdesetih let sta skupaj objavila znamenito brošuro o Edvardu Kocbeku. A tudi tam se je hitro pokazala razlika med njima. Pahor je vedno zagovarjal OF, medtem ko Rebula neizprosno opozarja na njene napake.

A taki so pač šampioni. Med njimi vlada spoštovanje, le redkokdaj prijateljstvo. Tudi v slovenskem športu smo imeli take primere. Srečko Katanec in Zlatko Zahović, ki sta vsak v svoji vlogi pripeljala Slovenijo na svetovno nogometno prvenstvo, sta se javno sprla. Danes si na daljavo priznavata velike zasluge, a zagotovo nista prijatelja.

No, ampak zakaj toliko športa v kolumni o Borisu Pahorju in Alojzu Rebuli? Po naključju sta bili namreč prav v torek, ko je Boris Pahor praznoval 101. rojstni dan, dve tekmi, ki sta marsikaterega Slovenca privabili pred televizor. Nogometaši Maribora so na Škotskem igrali odločilno tekmo za uvrstitev v ligo prvakov, slovenska košarkarska reprezentanca pa je v Španiji igrala proti Združenim državam Amerike.

Maribor je zmagal, košarkarji so se močnega nasprotnika preveč bali. Kdo je bil v torek bolj podoben Pahorju in Rebuli?

Brez dvoma štajerski nogometaši. Oni so dokazali, da je nogomet igra, kjer za obe ekipi veljajo ista pravila. Zato ni vnaprejšnjih zmagovalcev. In Pahor in Rebula sta iz okolja, kjer so zatirali njun jezik, pogumno šla v slovenski svet. Premagala sta manjvrednostni kompleks, ki jima ga je ustvarilo življenje na Tržaškem, in slovensko književnost obogatila z nekaj bisernimi romani.

Vsi, ki danes v Trstu pišejo slovenske knjige, so zavedno ali nezavedno otroci slavnega binoma BP & AR. Če onadva ne bi utrla poti, bi tržaška književnost bistveno teže prodrla v osrednje slovenske založbe in s prevodi še v druge države.

Jure Zdovc, selektor slovenskih košarkarjev, mora svojim varovancem tik pred jutrišnjim začetkom svetovnega prvenstva povedati prav to: ne imejte manjvrednostnih kompleksov. Vsakdo ima priložnost, da napiše veliko zgodbo. Življenji Pahorja in Rebula sta krasni zgodbi, ki sta se napajali tudi iz brezupnih položajev.

---

---