Padec bogov

Znano je, da je Jezus Kristus vstal od mrtvih. Toda ne vemo kaj dosti, kako vstajenje uspeva drugim bogovom. Feniks se v tem elementu menda izkazuje vsakih 500 let, toda pikolovci bi lahko pripomnili, da ne gre za boga, ampak za ptiča.

Kdo torej še zna vstati od mrtvih? O tem, žal, nimamo veliko informacij. Nekaj več vemo kvečjemu o obratnem pojavu, in sicer o umiranju tistih, ki naj bi bili nesmrtni. Iz nordijske mitologije smo na primer dobili izraz “somrak bogov”, ki je najprej navdihnil Wagnerja, potem pa odzvanjal še v naslovu Viscontijevega filma La caduta degli dei (Padec bogov). Po razpoložljivih podatkih torej bogovi prej padajo kot pa vstajajo. In da je res tako, smo prav v zadnjem času dobili lepa dokaza. Oba primera sta iz Italije in v obeh primerih gre za bogova z italijanskim državljanstvom. (Da je enemu od dveh policija odvzela italijanski potni list, je za zdaj postranska informacija.)

Prvemu bogu je ime Umberto Eco. V višave ga je dvignil roman Ime rože, po katerem je v osemdesetih zaslovel po vsem svetu. A status božanstva je v Italiji imel že prej. Pridobil si ga je s predavateljstvom na raznih univerzah, s pionirskimi študijami in dejavnim sodelovanjem z raznimi mediji. Vse, kar Eco napiše, je suho zlato. Božja beseda.

No, skoraj vse. Izkazalo se je, da tudi Eco zna pisati puhlo in slabo. Njegov zadnji roman Numero zero, ki je januarja izšel pri italijanski založbi Bompiani, ni zgodba, ampak zgodbica. Prej gre za kriminalko, kakršno bi marsikateri pisatelj znal napisati boljše. Tudi kak Slovenec, denimo Avgust Demšar.

Seveda, gre za osebno mnenje. A kar veliko je takih, ki sodijo, da je roman vse prej kot mojstrovina. Eco je pač vzel na piko novinarje in razgalil njihove razvade, njihove prožne hrbtenice, njihovo šablonsko pisanje in še marsikaj. A vse to brez briljantne ironije in brez prodornih metafor. S preučenimi dialogi med preneumnimi ljudmi je povedal, da mediji niso to, kar bi morali biti. Kot da tega ne bi vedeli že dolgo.

Eco se je v svojem romanu spopadel s starimi ugotovitvami, ki ne presenetijo več nikogar. Nismo potrebovali Ecovih metafor za dognanje, da mediji ne zrcalijo stvarnosti, ampak da jo ustvarjajo. Tudi to, da v medijih prevladujejo politični in gospodarski interesi založnikov, ni ravno šokantno razodetje.

Če je torej Eco padel, je zanimivo ugotoviti, kdo je pravkar vstal. Silvio Berlusconi. Da, prav on, ki mu je Eco namenil vrsto zbadljivk, med drugim tudi v zadnjem romanu. Berlusconija je v torek kasacijsko sodišče oprostilo krivde v škandalu okrog mladoletne prostitutke. Večkratni italijanski premier je takoj po sodni zmagi napovedal, da se bo junaško vrnil v italijansko politično areno. Zdi se, kot da uresničuje svojo napoved, da bo živel 120 let.

Se je mar zgodilo, da je bog Eco padel in da je bog Berlusconi vstal od (političnih) mrtvecev? To bi bila pretirana sodba. Eco je zgolj napisal roman, ki ni vrhunski, potem ko je napisal marsikaj genialnega. Berlusconi pa je izvlekel celo kožo iz enega procesa, bremenijo pa ga številne druge obtožbe in tudi ena pravnomočna obsodba.

Nauk zadnjih tednov je torej preprost ali kar banalen: padajo in vstajajo tudi ljudje. Oziroma: na zemlji ni bogov.


Preberite še


Najbolj brano