Od smeha do smrti

Ker bosta v tokratnem Kapučinu nosilni temi bolečina in smrt, naj bo vsaj njegov uvod anekdotičen, če že ne duhovit. In naj nekdanji tržaški župan Roberto Dipiazza ne zameri, ker ga brez krivde vključimo v tako vsebinsko težko kolumno.

Živilski trgovec Dipiazza je v Trstu županoval v prejšnjem desetletju. Olepšal je nabrežje, nekaj ulic in trgov. A v ljudski spomin se je zapisal predvsem po nerodnih besednih spodrsljajih. Tržačani se zato še danes krohotajo, ko jim kdo omeni popart razstavo ...

Odprtja se je kajpak udeležil tudi župan. Postavitev mu ni bila najbolj všeč. Po njegovem okusu bi bilo treba - tako kot v samopostrežnih trgovinah - tu pa tam kaj premakniti, preoblikovati, postaviti pod drugo luč ... Kdo ve, koliko zamisli je brbotalo v županovi glavi. Preden bi prav vse privrele na dan, ga je nekdo opozoril: “To je pač Andy Warhol ...” Dipiazza se ni zlahka pustil pregovoriti. Zato je - kot bi imel opraviti s kakšnim dobaviteljem - glasno zahteval: “Dajte mi številko tega Warhola, da ga pokličem!”

Prič je bilo kar nekaj, med njimi so bili tudi novinarji. Zato se je Dipiazza javno osramotil, ker pač ni vedel, da je Warhol že mnogo let mrtev. Verjetno ni niti vedel, kdo je ta packač s čudnim priimkom.

A ni šlo za usodno osramotitev. Prej nasprotno. Dipiazza se je s tovrstnimi kiksi še bolj prikupil ljudem. Ne zaradi neumnosti, ki jih je butal, temveč bolj zaradi iskrenega priznanja napake. Ni se izgovarjal, da so ga novinarji slabo razumeli, ni valil krivde na sodelavce. Bil je - in upajmo, da je še danes - pristen.

No, pa smo pri smrti. Pokojni urednik 7. vala je naročil, naj Kapučinove kolumne obravnavajo teme iz Trsta. Dogovor ostaja; četudi se v Trstu kdaj pa kdaj nič ne dogaja in četudi so v Trstu najaktualnejše zgodbe večkrat povezane z zgodovino.

A ta čas je v Trstu najbolj žgoča tema smrt. 47-letni duhovnik si je pred dobrima dvema tednoma vzel življenje, obremenjen s hudo obtožbo, da je bil pred 17 leti v intimnem razmerju s 13-letnico.

Seveda, to ni vest, ki bi jo morali zamolčati. Je pa vest, ob kateri bi morali umolkniti.

A ljudje so zagrabili za temo in jo prilagodili potrebi po čenčanju. Napolnili so jo s časopisnimi polemikami, z besednimi obmetavanji, s politiko in še s čim, da silovito lomastijo po spominu živih in mrtvih.

Tu bi se morali zgledovati po Dipiazzi. Pred enajstimi leti je kot župan Trsta nastopil v Rižarni ob dnevu spomina na žrtve holokavsta. Zahtevna reč za nekoga, ki je dotlej cele dneve preživljal v samopostrežnih trgovinah. Dipiazza se je vsekakor prelomno odločil, da bo njegov italijanski govor slovenska povezovalka prebrala še v prevodu - iz spoštovanja do Slovencev.

Na Dipiazzo se je takrat usul bes italijanskih nacionalistov iz njegove koalicije. Zahtevali so njegov odstop. A zaman.

Šele pred tremi leti, ob koncu svojega drugega mandata, je Dipiazza razkril, kaj ga je takrat opogumilo, da je vztrajal. Kot je povedal, je najprej ugasnil telefon. Počakal je na sonči zaton in se sprehodil do špice najdaljšega pomola v Trstu. Zazrl se je v rdeče obzorje, se zamislil in pri sebi razčistil, kaj so vrednote, kaj je vredno in kaj ni ...

Tako je. Polemike so kot pomoli. Prej ali slej se končajo. Res važne stvari pa so tam, kjer se stikata morje in nebo.

---

---