Nobel za Tržačana?

Ker je Nobelovo nagrado za mir dobila tunizijska četverica, je moj favorit spet ostal praznih rok. To ga je vsekakor rešilo skrbi, kaj naj obleče. Če bi v prihodnjih letih res dobil vabilo na podelitev v Oslo, bi bil najbrž v težavah. Srajc menda nima. Edina, s katero smo ga videli zadnja leta, ima kratke rokave in kariraste vzorce. Primerna je za tržaško poletje, ne pa za skandinavsko zimo.

Od zmeraj živi v Trstu. Iz svojega stanovanja s pogledom na notranje dvorišče se sredi jutra odpravi v enega od dveh barov pod hišo. Spije kavo, prelista časopise in poklepeta s prijatelji. Ko opravi v enem baru, se odpravi še v drugega. Zakaj obišče oba, je nekoč razložil v latinščini: “Par condicio.” Nikogar ne želi prikrajšati.

Spoznaš ga po beli grivi. Kljub temu da je dopolnil 70 let, je ohranil nekaj tega, kar je bil. Ne ravno hipi, ampak njihov družabnik. Čeprav, kot pravi, ni nikoli kadil ničesar. Natančno ne vemo, kako se je odvilo njegovo življenje. A nekaj zanesljivih informacij vseeno imamo: zanimajo ga filmi in nogomet. Čeprav ne vsi filmi in ne ves nogomet.

Igral je za razne nogometne klube v (naj)nižjih ligah v Trstu. Čeprav ne govori slovensko, je prestopil k slovenski Zarji iz Bazovice in bil tudi njen kapetan. Takrat mu je tudi pripadla naloga, da na začetku vsake tekme vzklikne “zdravo-zdravo-zdravo”. Pred leti je povedal, da je on pozdravljal po slovensko, medtem ko so slovenski nogometaši Vesne iz Križa pozdravljali z italijanskim “urrà”. Tega ni povedal ne polemično ne bahavo, ampak le kot zanimivost. On nikoli ne sodi in zelo redko izrazi svoje mnenje.

Zato pa pove, kam hodi in kje se je potepal. Iz tega lahko kot v rebusu razbereš njegov pogled na svet. Poklicni nogomet spremlja bolj površno, a redno obiskuje tekme nogometnih amaterjev. Tam se nikoli ne usede med kričače. Tekmo raje spremlja v miru. Iz tega lahko sklepamo, da se rad druži s skromnimi, ne pa z nesramnimi.

Tudi v moderne kinodvorane ne hodi. Za hollywoodske filme mu ni mar. Je pa član malo poznanega filmskega krožka in navdušen obiskovalec Tržaškega filmskega festivala. Pozna toliko srednje- in vzhodnoevropskih filmov, da bi mu na tem področju še Marcel Štefančič težko pariral. Ceni Fassbinderja, von Trierja, von Trottovo, a tudi Cvitkoviča in Kozoleta. Prav tako je zanimivo, da v pogovore o glasbi vplete tako Patti Smith kot Ano Pupedan ali Dej še 'n litro.

Zakaj bi moral prejeti Nobelovo nagrado za mir? Ker živi v skladu s tem, kar je v svojo oporoko zapisal Alfred Nobel, ko si je zamislil priznanje za mir. Že njegovo pozdravljanje s slovenskim vzklikom “zdravo-zdravo-zdravo” dokazuje njegovo odprtost. Vsakemu nameni vsaj pozdrav. Tudi rajonskemu norčku, ki se ga v baru vsi otepajo.

Lepo bi bilo, ko bi Nobelovo nagrado za mir kdaj pa kdaj podelili takim dobričinam. Gotovo so boljši zgled kot nekateri dvolični državniki. Bo prej ali slej drugače?

Ko so oktobra 2009 razglasili dobitnika Nobelove nagrade za mir, so tistega dne vsi govorili o Baracku Obami. Zvečer sem blizu tistih dveh barov srečal svojega favorita in ga šaljivo vprašal, ali je morda on dobil Nobelovo nagrado za mir. Odgovor, izrečen v pristni tržaščini, vliva nekaj upanja: “No, ma son in lista.” (Ne, ampak sem na seznamu.)

---

---