Nenapisana pravila so nad vsem

Na dobrodelni tekmi so se začeli tepsti. Nič tako hudega, da bi morali o tem razpravljati na nedavnem vrhu G7 na Bavarskem. Toda vseeno se zdi, da bi bilo kar koristno, če bi posnetke dobrodelnega prepira pokazali voditeljem Zahoda. Svet namreč potrebuje nova, boljša pravila. In žuganje s pestmi na dobrodelni prireditvi je dobro izhodišče za razmislek o tem.

Največja težava sveta pač niso slabe ustave ali državni zakoni. Te se pač venomer da spremeniti ali napisati na novo. Ključni problem so nenapisana pravila. Recimo tisto, ki je prejšnji ponedeljek v Turinu zanetilo prepir.

Bilo je dobrodelno nogometno srečanje, na katerem so zbirali denar za zdravstvene raziskave. Na igrišče sta stopili ekipa italijanskih pevcev in mešana zasedba slavnih šampionov. Nek pevec, raper Moreno , je sredi tekme preigral nasprotnika. Slavnemu Pavlu Nedvedu , nekdanjemu češkemu reprezentantu in zvezdniku Juventusa, je žogo poslal med noge. Žargonsko se temu triku reče “tunel”, ki je po nogometnih pravilih povsem legitimen.

A žal v nogometu obstajajo tudi nenapisana pravila. Eno od teh pravi, da se je za tunel treba maščevati. Zato je Nedved v naslednji akciji Morenu boleče stopil na gleženj, čemur je sledil prepir.

Znance, ki se na nogomet spoznajo bolje od mene, sem vprašal, čemu se je slavni Nedved spustil na raven vaškega pretepača. Zakaj ni raperju magari še čestital, kar bi na dobrodelni tekmi izpadlo povsem lepo. In če je slavni nogometaš čutil, da je izgubil čast, bi si jo lahko vzel nazaj s kakšno lepo akcijo ali s spektakularnim zadetkom. Oboje bi mu uspelo brez težav, saj so mu nasproti stali pevci, ne pa njemu enakovredni nogometaši. A vsi moji nogometni znanci so rekli, da je Nedved ravnal pravilno. Tunelu pač sledi maščevanje. To je sveto, nenapisano pravilo žogobrcarjev. Velja vedno, tudi če tekma sodi v okvir dobrodelne nabirke.

No, zdaj veste, zakaj gre svet k vragu. Obstajajo nenapisana pravila, ki jih ni mogoče spremeniti. In iz teh pravil nastane verižna reakcija. Zato verjetno ni naključje, da je nogomet zdaj v primežu skorumpiranih funkcionarjev. Ti so svoje kariere gradili mimo napisanih pravil, ki nogometašem očitno pašejo.

In v politiki ni nič drugače; vpišeš se v stranko z dobrimi nameni, potem pa te prepričajo, da obstajajo nenapisana pravila, po katerih se je treba kdaj pa kdaj odpovedati zdravim principom. Temu se v politikantskem leporečju pogosto reče politična zrelost, čut odgovornosti ali lojalnost koaliciji.

Kako to gre, je ugotovil že prodorni slovenski mislec Adi Smolar v pesmi Kravata. Poštenjaku, ki je pridno delal, za nagrado kupijo kravato. Mož si zato kupi še elegantno obleko. In po nenapisanem pravilu, da k lepi obleki sodi lep avto, si kupi mercedes. Temu sledi verižno nakupovanje vsega, kar se pač spodobi po nenapisanih pravilih. Vila pri morju, vikend v hribih, nakit za ženo ... Vse do prihoda kriminalistov.

Na vrhu G7, G8 ali G20, na zasedanju Združenih narodov in v mnogih tovrstnih forumih zato ponavljajo vedno isto napako. Obveze, obljube in dobre namene zapišejo v obliki deklaracije ali sporočila za javnost. A ve se, da kar je napisano, žal podleže nenapisanemu.

---

---