Najboljši kapučino je grenak

To je zadnji Kapučino. Prvega je pred skoraj tremi leti naročil pokojni urednik 7. vala Robert Škrlj. Zanj se svet ni začel in končal v Kopru. Vedno je hlastal po informacijah z raznih koncev sveta. Še posebej ga je zanimalo, kaj se dogaja pri sosedih. Pravzaprav sosedah: Italiji in Hrvaški.

V želji, da bi vedno vedel, kaj se dogaja na drugi strani ograje, je s svojim intelektualnim radarjem neizbežno opazoval Trst. Zato je naročil kolumno z vtisi od tam. Med raznimi predlogi ji je tudi sam določil ime.

Upravičeno vprašanje je, zakaj mora slovenski regionalni dnevnik sploh poročati o dogajanju v tuji državi. Utopični odgovor, da je dobro vedeti čim več, trči ob razne praktične ugovore. Recimo: še za kritje primorskega dogajanja je premalo človeških in denarnih virov, kaj šele da bi poročali iz Trsta.

No, pokojni urednik 7. vala bi verjetno takoj pristavil, da je tudi Trst del Primorske. Vsakoletna proslava na bazoviški gmajni v spomin na žrtve prvega tržaškega procesa ni interna prireditev Slovencev v Italiji. Je spomin na ključno poglavje v zgodovini Primorske. Zato je bil Robert Škrlj večkrat v Bazovici. A ni pisal samo o spominu na slovenske žrtve fašizma, preučeval je tudi dogajanje takoj po drugi svetovni vojni, ko so si Slovenci in Italijani za kratek čas zamenjali vlogi zločinca in žrtve. Tudi o fojbah na Krasu je treba vedeti, če želiš poznati slovensko zgodovino.

A tu bi se lahko pojavila nova opazka: čemu pisati o zgodovini, ko pa nujno potrebujemo informacije o današnjem svetu, ki ga zaradi hitrosti vse težje krotimo. Ta pripomba je legitimna. Z njo bi se strinjal tudi Robert Škrlj, ki ga Bazovica očitno ni zanimala samo zaradi tamkajšnjih spomenikov. Nekega dne se je toplo priporočil za reportažo iz znanstvenega centra v Bazovici, kjer se daleč od medijske pozornosti dogajajo čudovite stvari. Znanstveniki, podjetniki in raziskovalci se zbirajo v objektu, kjer se pospešeno gibljejo elektroni, kar rojeva zanimivo verižno reakcijo. Rojevajo se ugotovitve, ki so zelo koristne pri iskanju pametnih rešitev za lepši jutri.

Primerov, zakaj je dobro gledati čez ograjo, je veliko. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če Luka Koper ne bi vedela, kako delujejo sosednja pristanišča. Pomislite, kako (ne)uspešni bi bili turistični operaterji na severnem Primorskem in v Kranjski Gori, če ne bi vedeli, katere storitve ponujajo v Italiji in Avstriji in po kolikšni ceni. Ali pa pomislite, kako nebogljeni bi bili mladi Primorci, ki si želijo potovati in odkrivati svet, če ne bi vedeli za nizkocenovne lete iz Ronk, Benetk ali Trevisa.

Skratka, soseščino je treba poznati. Odgovorno in popolno novinarstvo zahteva, da stopiš tudi čez domači prag.

Saj tega prepričanja ni gojil samo Robert Škrlj. On je bil morda najbolj zavezan temu etičnemu poslanstvu, a tudi današnji ustvarjalci Primorskih novic se mu ne izneverjajo. Zato je bilo poročanje iz Trsta vedno zelo prijetno opravilo, ker sem čutil, da ga v uredništvu ne jemljejo kot nepotreben okrasek ali mašilo. Upam, da se ne motim. In če se, mi tega raje ne povejte.

Lepo je bilo pisati Kapučine. In ker je bilo lepo, je zdaj ob slovesu - zanj je kriva nova začasna služba - hudo. A tako je tudi prav. Najboljši kapučino ima tudi grenak okus.

A ja, mimogrede, najboljšo kavo se pije v Trstu.

---

---