Naj Renoir pride v Trst!

Zanimiv gospod, tale Pierre-Auguste Renoir. Srečala sva se prejšnji teden v Parizu. O njem sem vedel malo ali skoraj nič. A kljub temu je bilo najino snidenje prisrčno. Najprej mi je predstavil nekaj golih deklet. Potem me je seznanil z nekaterimi svojimi znanci in sorodniki, ki so povečini nasmejani ali večno zatopljeni v igranje klavirja. Nazadnje se je zdelo, da bom z Renoirjem stopil še v Moulin de la Galette, kjer so vsi lepo razpoloženi. Ljudje večinoma plešejo. Dame imajo svetla oblačila, gospodje nosijo klobuke. Takoj občutiš sproščenost in brezskrbnost, ki se spodobita za pariško četrt Montmartre.

Toda Plesa v Moulin de la Galette nisem videl. Kriv je muzej d'Orsay. Na njegovi zgibanki je pisalo, da ponosno hranijo to znano Renoirovo sliko; a paznik v petem nadstropju mi je zdolgočaseno zamomljal, da ta impresionistični biser trenutno ni na ogled. Moje pariško spoznavanje z Renoirjem se je zato zaključilo brez vrhunca.

Ob povratku domov se mi je zdelo primerno, da z Renoirjem spet vzpostavim stik. Poiskal sem ga na internetu in o njem prebral, kar so mi pariški vodniki le namignili. Pierre-Auguste Renoir je bil neprilagojen študent na likovni akademiji. Uprl se je tradicionalnemu mrkemu slikanju zaprtih prostorov in začel upodabljati prizore en plein air, se pravi na prostem. Že na prvi skupinski razstavi impresionistov, aprila 1874, je razgalil svoje umetniško prepričanje: slike morajo prikazovati vesele, sproščene ali lepe trenutke.

V zelo kratkem kriznem obdobju se je francoski impresionist spozabil, a nato je bil do zadnjega zvest svojemu začetnemu prepričanju. Čeprav ga je zadnja leta bolezen priklenila na voziček, ga to ni strlo. Ker ni mogel seči visoko, je risal v širino. Preverite, tudi njegova zadnja slika kopajočih se deklet je vodoravna. Dokončal jo je menda le nekaj minut pred smrtjo. Ni umrl s čopičem v roki, ampak na roki. Ker mu hud artritis ni dovolil, da bi dobro prijemal predmete, si je čopič dal zavezati okoli dlani.

Renoirjeva vztrajnost je ganljiva. Hlastal je po lepem, veselem in sproščenem, tudi ko je bil neizbežno ujet v bolezen in težke razmere prve svetovne vojne.

Skoraj skoraj bi tega francoskega slikarja lahko povabili v Trst. Ravno zdaj, ko se mesto spominja 70. obletnice konca druge svetovne vojne. To bi bil za Renoirja lep izziv. Naj nariše nekaj lepega v tem poznoaprilskem ozračju, ko se spet odprejo stare rane.

V Trstu se je težko sporazumeti. Najlažje bi bilo pozabiti na preteklost in pogledati v prihodnost. Toda to ni lahko in morda niti pravično. Zgodovino je pač treba poznati. A to je žal mnogokrat izgovor za politike, da si naberejo nekaj volilnih točk. Tržnega uspeha željni zgodovinarji pa si prav tako manejo roke, saj si s premlevanjem starih konfliktov izborijo nekaj vidljivosti. Neki pošteni zgodovinar, ki se ukvarja z manj vznemirljivimi obdobji, je o nekaterih svojih kolegih razočarano dejal: napišejo knjigo brez posebnega napora, dajo besedo fojba na naslovnico in takoj prodajo tisoč izvodov.

Naj kar pride v Trst, francoski impresionist. Nekaj lepega bi gotovo našel. Mesto je lepo in domačini znajo uživati. A v duši Tržačanov je še vedno ta prekleta travma iz preteklosti. Zato bi potrebovali predvsem živi zgled Pierra-Augusta Renoirja, ki je kljub bolečinam in vojni risal lepa, kopajoča se dekleta.

---

---