Mali bevskajo, veliki molčijo

Profesor je namreč z opaznimi kretnjami oponašal elegantno hojo velikega psa, s katerim je šel tisto jutro v park.

Kot je povedal, sta tam srečala gospo z dvema pudeljčkoma. Ta sta menda začela lajati in noreti. Po profesorjih besedah je pes njegove hčerke mirno prenašal histerijo dveh nadležnikov, dokler se ju ni naveličal. Zamahnil je z gobcem in ugriznil enega od dveh. Lastnica dveh psičkov se je ujezila in profesorju grozila s tožbo, čemur je sledila dolga izmenjava mnenj.

Profesor je torej to zgodbo povedal, da bi opravičil svojo zamudo. A ne samo to. Ko je zaključil pripoved, je vprašal, ali mora po programu predavati o pomladi narodov in nacionalizmih. Prikimali smo. On se je nasmehnil in se vrnil k prejšnji anekdoti. Narodi so kot psi, je dejal. Mali bevskajo, veliki molčijo. Vse do trenutka, ko velikim presede.

Duhoviti prispodobi na robu akademske korektnosti smo se smejali. Profesor je potem še nadaljeval s šalami. Dejal da, da je kot študent moral poslušati predavanja o junaških podvigih slovenskega naroda, njemu pa je bilo dolgčas, ker ga je zanimala zgodovina imperijev. Zato je izprosil štipendijo nekje v Evropi in tam končno poslušal zgodbe velikih držav. Kdo ve, ali je vse res, kar nam je povedal. Sodeč po njegovem opusu je namreč največ raziskovalnega dela vseeno posvetil zgodovini Slovencev.

No, kakorkoli. Tudi mene na prvi pogled fascinirajo veliki. Navijal sem za Alberta Tombo in Tino Maze, poslušam Brucea Springsteena in najraje potujem v velika mesta. Toda na seznamu mojih izbir vseeno prevladujejo outsiderji. V nogometu, na primer, navijam za Sampdorio, ki se ne mora kosati z Juventusom. V formuli ena je bil moj izbranec Finec Mika Salo, ki mu nikoli ni uspelo zmagati. In tudi v politiki se mi prikupijo taki, ki pristanejo na dnu.

A če v športu izbiram neracionalno, je v politiki povsem drugače. Preberem programe, jih primerjam in se potem odločim. Da sem zadnja leta vedno glasoval za majhne, je zato le naključje. Ali pa čudežno prekletstvo. Saj tudi v Veliki Britaniji ne bi podprl ne konservativcev ne laburistov. Pred petimi leti sem na primer privoščil uspeh liberalnim demokratom. Bili so pač edini, ki so v Westminstru nasprotovali vojni v Iraku.

“Libdemovce” je prejšnji teden pohvail tudi The Economist. A ta ugledni tednik je v svojem predvolilnem komentarju zapisal, da so nemočni in da se je zato treba odločiti med konservativci ali laburisti. Češ, samo veliki štejejo.

Hm... V športu še nekako drži, da imajo veliki glavno besedo. Juventus je pred tedni spet premagal Sampdorio. Ampak v politiki je zdaj drugače. Mali sicer ostajajo nepomembni, a tudi veliki so nemočni. Odločitve se namreč vse pogosteje in mimo volitev sprejemajo v Bruslju, v Frankfurtu in raznih obskurnih odborih.

Da, res je kot s psi. Veliki grizejo male. A tudi veliki niso svobodni. Tudi njih vedno nekdo drži za vrvico. To je takrat naš profesor pozabil povedati.

---

---