Kulturni šok

Na univerzo sem se prvič vpisal v Trstu leta 2002. Ob sedmih zjutraj sem se postavil v vrsto pred nek avtomat. Ta je po približno pol ure začel pljuvati oštevilčene listke, ki so določali, kdo bo imel prednost v referatu. Če si se v vrsto postavil prepozno, si dobil tako visoko številko, da si z njo nisi mogel pomagati.

Ko si vzel svoj listek, si počakal do devetih, da odklenejo vrata referata. Potem si se postavil v novo vrsto. V naročju si držal vse, kar so zahtevala pravila: izpolnjene pole, nekaj kolekov, položnice, seznam izbranih izpitov, numerično oznako vsakega izpita, lastne fotografije v primernem formatu, fotokopijo dokumenta in razna potrdila, kot na primer tisto, da z lastnoročnim podpisom izjavljaš, da si ti res ti.

Ko si stopil k uradnici, si molil, da ni slabe volje. Za vsako malenkost bi ti lahko zavrnila vlogo in te obsodila na ponovitev zoprnega obreda z zgodnjim vstajanjem in čakanjem v raznih vrstah.

A ta ritual si tako ali drugače moral prestati nekajkrat na leto. Dogajalo se je, da so kar sredi šolskega leta ukinili kak predmet. Čeprav nisi bil ničesar kriv, si moral spet v referat, da bi popravil svoj študijski načrt. In večkrat so seveda zahtevali kolek, ki ni bil ravno poceni.

Za triletni študij na tržaški univerzi sem plačal več kot 3000 evrov šolnine. Filozofska fakulteta je bila pač poceni. Letno je terjala dobrih 1000 evrov, kar je bilo v primerjavi z nekaterimi tehničnimi fakultetami dokaj ugodno. Nima smisla dodajati, da si moral strošku za šolnino dodati še nekaj desetakov za razne koleke.

Tržaška univerza vsekakor ni prav nič kriva, da sem kot njen študent bolj kot ne lenaril. Krive so bile skušnjave lagodnega Trsta. A k sreči sem se jim po treh letih uprl in zbežal. Vpisal sem se na Univerzo v Ljubljani.

Doživel sem kulturni šok. Ni mi bilo treba čakati v vrstah. Vse sem lahko opravil po spletu. Brez kolekov. In šolnina je bila simbolična. Približno stokrat nižja kot v Trstu. Pa še bone za hrano si dobil in po mojem mnenju tudi bolj kakovostno študijsko ponudbo.

Odlike visokošolskega sistema v Sloveniji zdaj razlaga tudi ameriški režiser Michael Moore. V svojem najnovejšem dokumentarcu dopoveduje Američanom, da imajo posamezne evropske države cel kup ugodnosti, ki državljanom lajšajo življenje. V ZDA se na primer čudijo, da imaš pravico do večmesečnega porodniškega dopusta.

In še en Američan, sociolog Benjamin Radcliff, je prejšnji mesec objavil odmeven esej, v katerem dokazuje, da sreča ni psihološki pojem, ampak socialno vprašanje. Se pravi: sreče si ne ustvarimo sami, ampak nam jo v veliki meri zagotavlja socialna država.

Radcliff v svojemu eseju navaja razne raziskave. Izstopa lestvica držav z najvišjo javno potrošnjo v razmerju z BDP. Presenečeno sem ugotovil, da Slovenija na tej svetovni lestvici zaseda osmo mesto. Hec je v tem, da je pred njo, se pravi na sedmem mestu, prav Italija, kjer sem zaradi dolgih vrst in krivičnih kolekov izgubil nekaj veselja do življenja.

Očitno je dobrim teorijam usojeno, da jih izpodbijejo empirične izkušnje. A v tem primeru si lahko oddahnemo. Res žalostno bi bilo, da bi o radosti odločal le politični sistem. K sreči še vedno nekaj pomenijo tudi lepa glasba, dobre knjige in ljubezen.

---

---