Košarkarska tekma z emotivnim nabojem

Tudi Sokrat in Einstein bi ob tej dilemi ostala brez besed: za koga boš navijal v nedeljo?

Včasih navidezno plehko vprašanje spodbudi zapleteno razmišljanje. Med triletnim dopisovanjem sta južnoafriški nobelovec John Maxwell Coetzee in ameriški pisatelj Paul Auster kar tretjino pisem namenila športu. Ki pravzaprav ni nepomemben, ampak vitalen. Brez njega ni zdravja. A dokaj presenetljivo sta pisatelja razglabljala o tisti drugi plati športa, ki ni bistvena za naše preživetje. To so razni turnirji, tekmovanja, prvenstva ...

Danes je vsega tega preveč. Tekmovalcev in navijačev je po vsem svetu na milijone. Morda že milijarde. In kjer je mnogo ljudi, je tudi dosti denarja. In tam, kjer je obilo denarja, pogosto zaudarja. Dokazov, da je marsikaj gnilo, ne manjka. V zadnjih dneh spremljamo šokantna razkritja o dopingu v atletiki. Pred tem so vsi svetovni mediji poročali o milijonskih podkupninah v svetovni nogometni zvezi. Stavniške goljufije pa so na dnevnem redu v mnogih športih.

In tu so še navidezno nedolžne zgodbice, kot je poskus košarkarskega selektorja, da bi v slovensko reprezentanco vključil Američana. Trener Jure Zdovc je svoj namen utemeljil z argumentom, da pač vse ostale reprezentance ravnajo podobno, zato dajmo še mi, če hočemo medaljo. Zdovca je očitno zaneslo. Ni se spomnil, da ni vse pošteno, kar je po pravilih mogoče. A bolj kot etika je tu na preizkušnji smiselnost. Če tekmovalnemu uspehu podredimo vse, tudi vrednoto, da si pomagamo zgolj s svojimi močmi in znanjem, potem nima smisla, da sestavljamo državne reprezentance.

A te zaenkrat še obstajajo. V Koper so pravkar prišli košarkarji Finske, Italije, Ukrajine in seveda Slovenije. Pomerili se bodo na turnirju, ki služi kot priprava za bližnje evropsko prvenstvo. Vrhunec bo v nedeljo zvečer, ko bo Slovenija igrala proti Italiji.

Šel bom pogledat. Kljub vsem pripombam na račun današnjega športa ima ta tekma nek emotiven naboj. Nasproti si bosta država, v kateri živim (Italija), in država, ki je moja zaradi naroda in jezika (Slovenija).

Zato ta tekma rojeva vprašanje, za koga navijati. Dilema bi bila lep zalogaj za pameti Einsteina in Sokrata ter za peresi Austerja in Coetzeeja. Saj ni odveč pojasnilo, da se v košarki nobena tekma ne more končati z neodločenim izidom.

Zdrava kmečka pamet bi narekovala, naj Slovenec navija za Slovenijo. Še toliko bolj, če je nasprotnik Italija, ki včasih pozablja na pravice slovenske narodne skupnosti. A hkrati ni povsem korektno, da navijaš proti državi, ki te je brezplačno šolala in zdravila. Nekdo drug bi pripomnil, da športa ne gre mešati s politiko ali zgodovino. Soliden je tudi argument, da je treba v športu ploskati vsem.

Kljub vsej tej kompleksni miselni podstati dobro vem, za koga bom navijal. Za Jureta Zdovca. Navkljub besednim spodrsljajem mi je bil vedno simpatičen. Zato si želim, da bi v nedeljo Italija povsem potolka Slovenijo. To bi bila poučna lekcija, ki bi jo Slovenci pridno izkoristili čez nekaj tednov, ko bodo v finalu evropskega prvenstva igrali proti Italijanom. Naj torej v nedeljo zmaga Italija, da bo potem na evropskem prvenstvu slavila Slovenija. In Jure Zdovc bo presrečen, ker se je zmotil. Najboljši selektor v Evropi lahko postaneš tudi brez ameriške pomoči.


Preberite še


Najbolj brano