Intervjuja leta niste brali

Med najzanimivejšimi intervjuji v letu 2014 je bil tisti z italijanskim vojakom. Nikar se ne naprezajte, da bi si ga priklicali v spomin. Primorske novice ga niso objavile. Niti drugi ga niso. Prav zato je ta intervju tako zanimiv. Ker pač obstaja, čeprav ni uzrl tiskarne.

Vojak italijanske vojske je marca takoj privolil v pogovor za 7. val. Odgovoril je na vsa vprašanja in prav pri nobenem ni bil v zadregi. Odgovarjal je jasno, natančno in jedrnato. Kot se pač spodobi za vojaka.

Italijanski vojski bi bil ta intervju bržkone v čast. Intervjuvanec je pač govoril o malo znani plati vojske, in sicer o njenih humanitarnih zaslugah. Italijanski vojaki se namreč mnogokje po svetu udeležujejo akcij, kjer orožja sploh ne uporabljajo. Uniformiranci gradijo mostove, šole in druge pomembne objekte, kjer pustošijo revščina in naravne katastrofe.

Tudi v Afganistanu je bil ta vojak. In kaj je počel tam? Je streljal? Je preganjal talibane? Je ščitil lokalne mogočneže? Nič od tega. Raznim uradnikom in funkcionarjem je pomagal pri vzpostavljanju demokratičnih inštitucij, pri čemer si je še posebej štel v ponos, da je delal v provinci, kjer so na čelo sodišča postavili žensko.

No, zakaj intervju ni bil objavljen? Edino na to vprašanje vojak nima odgovora. Svoje, pravi, je naredil. Kot zahtevajo interna pravila vojske, je besedilo intervjuja poslal svojemu nadrejenemu. Ta ga je menda odobril in ga poslal v Rim. Tam je nekdo drug prav tako odobril besedilo in ga dal v pregled še nekomu drugemu. In to se še zdaj vleče v nedogled.

Ampak dobro. Tako kot se še danes tu pa tam pojavljajo vesti o razglednicah, ki so prišle na naslovnikov dom s petdesetletno zamudo, bomo prej ali slej vendarle objavili tudi ta intervju. Če ne prej, leta 2065 v digitalnem 7. valu. Novinar in intervjuvanec bosta takrat stara šele 83 let, kar bodo v drugi polovici 21. stoletja ravno pravšnja leta za zadnje napore pred upokojitvijo.

Intervju z italijanskim vojakom zatorej bo. Nečesa pa, žal, najbrž ne bomo nikdar videli. To pa je knjiga o skritem ozadju najboljših primorskih športnikov. Da ne bo pomote, tu ne gre za morbidno radovednost rumenega tiska. Gre za vprašanje, ki je skoraj znanstveno: zakaj športnike spremlja taka pozitivna energija?

Kdor je v ponedeljek sedel v dvorani Kulturnega centra Lojzeta Bratuža v Gorici, je bržkone opazil, da nagrajence na prireditvi Naš športnik spremlja zavidljiva židana volja. Podobno je bilo tudi prejšnjo soboto, ko je TV Slovenija še zadnjič predvajala oddajo Moja Slovenija. Jure Franko, srebrni veleslalomist na olimpijskih igrah v Sarajevu, je izstopal. Zdelo se je, kot da na obrazu nima ničesar drugega kot značilne naočnike in v trajni nasmeh razširjena usta.

To je torej knjiga, ki je ne bomo nikdar brali. Ob kar številnih publikacijah, ki povzemajo življenjsko pot slavnih športnikov, še nimamo take, ki bi povedala, kaj športnike naredi tako karizmatične. Zakaj sta Taljat in Božič tako simpatična, pa čeprav bi se kot svetovna prvaka lahko ovila v bahavost in muhavost? Kako je mogoče, da Tanja Žakelj deluje tako sproščeno, ko pa večji del leta po blatnih klancih poganja svoje kolo?

Evo, visoki funkcionarji v vojskah naj se ukvarjajo s tem. Namesto da do potankosti pregledujejo neobjavljene intervjuje, naj raje pošljejo svoje vojake v boj zoper to veliko skrivnost: zakaj uspešni športniki niso v ničemer podobni muhastim umetnikom, napuha polnim politikom ali arogantnim gospodarstvenikom?


Preberite še


Najbolj brano