Haruki, Claudio in Boris
kapucino
12. 09. 2014, 18.04
, posodobljeno: 31. 10. 2017, 12.14
Ta kolumna je posvečena švedskemu veleposlaniku na Japonskem - v upanju, seveda, da sploh obstaja.
Smo pač sredi septembra. Prav v tem žoltem obdobju je čilski pesnik Pablo Neruda vpisal v dnevnik svoje poslednje vtise. Ravnokar je bil izpeljan državni udar, ki je spodnesel Salvadorja Allendeja. Bil je 15. september 1973. Neruda verjetno ni slutil, da je tudi on zelo blizu smrti. Od nje ga je ločilo le še osem dni.
A pesnik je očitno dobro vedel, da ni neminljiv. Zato je skrbno uredil zvezke, v katere je zapisoval svoje vtise in spomine. Iz njih je zlahka nastala Nerudova avtobiografija, ki je posthumno izšla ravno pred 40 leti. Po zaslugi Jožeta Udoviča smo kar hitro dobili tudi slovenski prevod, naslovljen Priznam, da sem živel.
No, proti koncu Nerudovih spominov je zanimiva anekdota, ki je primerna za te dni. To je pač čas, ko mediji začenjajo ugibati, kdo bo novi dobitnik Nobelove nagrade za književnost. Nekatera imena se ponavljajo vsako leto. A nato se vedno izkaže, da gre za račune brez krčmarja.
Tudi Nerudi so dolgo napovedovali, da bo dobil največjo književno nagrado (naposled jo je šele dve leti pred smrtjo). Kot piše v svojih spominih, so zlasti leta 1963 glasno omenjali njegovo ime. Novinarji so bedeli pred vilo v Isla Negri, kar Nerudi ni bilo ravno pogodu. Zato si je priskrbel dovolj hrane, pijače in Simenonovih kriminalk ter se zaprl v hišo. Samo čakal je, da se bo polegla neupravičena novinarska vnema.
In res se je. Iz Stockholma so sporočili, da nagrado dobi grški pesnik Giorgos Seferis. Bivakiranja novinarjev v Isla Negri je bilo konec. Neruda je lahko spet stopil na vrt svoje hiše in z železnih vrat je snel varnostno verigo.
A proti večeru je vendarle dobil obisk. Prišli so najvišji funkcionarji švedskega veleposlaništva v Čilu s košaro daril in vina. Nerudi so prišli izrazit obžalovanje. Pesnik je visoke goste povabil v hišo, kjer so spili nekaj tistega vina, prvotno namenjenega proslavljanju. Skupaj so dvignili kozarce in jih trčili na čast Giorgosu Seferisu.
Švedski veleposlanik je zatem premagal zadrego in priznal, česar kot predstavnik države, ki podeljuje Nobelovo nagrado, najbrž ne bi smel. Ni vedel, kdo je Giorgos Seferis. Neruda mu je takoj odvrnil: “Niti jaz.”
Kako bo letos? Se bo tak prizor ponovil na Japonskem? Haruki Murakami je namreč slavno ime, ki ga v tem času vneto omenjajo že nekaj let. Na angleških stavnicah so ga na prvo mesto med favoriti uvrščali že predlanskim in potem še lani. A japonski romanopisec še vedno čaka na veliko priznanje.
In čakajo tudi v Trstu. To mesto, ki ima svoj Pen klub, vsako leto utopično stavi na Claudia Magrisa ali na Borisa Pahorja. Nekateri v tem mestu še bolj utopično stavijo kar na oba.
Si predstavljate? Švedski ambasador na Japonskem pozvoni na Harukijeva vrata ... Vpraša pisatelja, ali bi spil kozarec vina, četudi je strasten tekač. Japonski nesojeni nobelovec sprejme, potem pa se oba vprašata: “Kako se sploh izgovori Magris in Pahor?”
Mimogrede, Švedska res ima svojega veleposlanika na Japonskem. Od 9. septembra 2014 to funkcijo opravlja gospod Magnus Robach. Izkušnje z opravičevanji nesojenim nobelovcem očitno že ima, saj je bil (tako vsaj piše na spletu) veleposlanik v Braziliji, domovini Jorgea Amada in Paula Coelha.