Generali pattoni današnjega časa

Na več kot 400 straneh ni ničesar o današnjih dneh. So le spomini. In vendar je v knjigi tudi dogodek, ki ga hitro povežeš s sedanjostjo.

Avtor Alex Kershaw je mojstrsko obnovil pot ameriškega častnika Felixa Sparksa, ki se je med drugo svetovno vojno bojeval od izkrcanja na Siciliji do osvoboditve koncentracijskega taborišča v Dachauu. V knjigi je omenjen tudi slavni general George S. Patton. Pri njem je Sparks cenil učinkovitost in odločnost, ki se je simpatično izražala tudi v preziranju bontona.

Toda sredi pripovedi nastopi razočaranje. Konec marca 1945 zavezniško poveljstvo naroči Sparksu, naj s svojim bataljonom zavzame mesto Aschaffenburg na severozahodu Bavarske. Zagotovijo mu, da tam ne bo težav, češ da so skozi mesto že šli vojaki Pattonove tretje armade. Ko pa se Sparks približa reki Majni, takoj spozna, da na nasprotnem bregu preži 5000 Hitlerjevih bojevnikov. Pattonovi možje tam mimo niso šli, saj se jim je mudilo proti taborišču Hammelburg. V njem je bil namreč zaprt generalov zet. Skratka: zaradi osebnega interesa je Patton lagal in s tem ogrozil okrog tisoč življenj. Preiskavo, ki je sledila, so hitro pometli pod preprogo. Za Pattona ni bilo posledic in po koncu vojne so njegove zasluge častili tudi filmski scenaristi v Hollywoodu. Felix Sparks ob teh filmih verjetno ni užival.

Kako se ta zgodba navezuje na sedanjost, ni težko ugotoviti. Tudi danes imamo celo vrsto karizmatičnih voditeljev, ki se zdijo nesebični, sposobni in pošteni. Ko pa preučiš njihova konkretna dejanja, se pokaže veliko neskladje z zunanjo podobo. Takih primerov je polno.

Tony Blair je imel srečo, ker so neprijetna razkritja prišla na dan, ko že ni bil več britanski premier. Enako srečen je bil tudi francoski predsednik Jacques Chirac, ne pa tudi njegov naslednik Nicolas Sarkozy. Srednje srečen je bil Jose Luis Zapatero, ki se je resda osramotil zaradi svoje gospodarske politike v Španiji, a pred tem je sedem let užival status socialističnega junaka.

V idealnem svetu bi še pred volitvami vedeli, iz katerega testa so posamezni pretendenti. Podkovani in nepristranski novinarji bi jim postavili ogledalo. A to ni mogoče. Mediji pač vsega ne morejo preveriti. Ali nočejo. Ali ne smejo. Se pa lahko tudi zgodi, da se politik skvari šele po prihodu na oblast.

Zato ni tako hudo, če se kak nesposoben ali nepošten politik zavihti na visok položaj. Huje je, če tam ostane ob neracionalnem čaščenju množice. In medijev.

Prejšnji teden je politolog Angelo Panebianco v dnevniku Corriere della Sera ocenil, da se v zgodovini svetovne levice morda začenja novo poglavje. Italijanski predsednik levosredinske vlade je namreč napovedal znižanje davkov. Panebianco je prepričan, da bi s tem Matteo Renzi lahko dokazal levičarskim ekonomistov, da za učinkovito delovanje države in pravično porazdelitev bogastva davki niso potrebni. Od Keynesa naprej so se vsi motili, zveličavno rešitev je pogruntal donedavni župan Firenc.

Logičnemu vprašanju, kje bi Renzi poslej črpal denar, je modri Romano Prodi dodal še zbadljivo pripombo, da za znižanje davkov ne zadošča zapis na Twitterju. In res, Renzi je doslej ob precejšnji medijski zaslombi veliko obljubil, a le malo uresničil.

Hja, časopisi včasih poneumljajo. Da to zapiše novinar, je seveda nenavadno, celo shizofreno. A ni dvoma, da je več modrosti v knjigarnah kot pa v trafikah.

---

---