Ali Bernie Sanders lahko preseneti?

Če že izbirate destinacijo za počitnice 2016, upoštevajte ta nasvet: sredi julija se ogibajte Clevelanda in Philadelphie. V obeh mestih bo gneča, dvignili bodo cene sob, taksiji bodo preobremenjeni in za nameček boste slišali precej laži. To so pač predvidljive posledice dveh strankarskih konvenciji.

Republikanci v Clevelandu in demokrati v Philadelphii bodo sprejemali navidezno usodne odločitve za bodočnost človeštva. Toda po dosedanjih izkušnjah lahko pričakujemo, da bosta obe zborovanji zgolj običajna sejma. Politik, ki bo dobil nominacijo za predsedniškega kandidata, bo prodajal lažne obljube. Prav nič se ne bo spremenilo. Naša, tukajšnja življenja zagotovo ne. Jadransko morje bo takšno, kakršno je zdaj. Julijske Alpe tudi. Prav tako plače in delovna mesta - odstotek dol ali gor. Precinično?

Morda. Čudeži se včasih le pripetijo. Mogoče v Philadelphii ne bodo kronali Hillary Clinton. To bi bilo presenečenje. Prava senzacija pa bi bila, če bi Demokratska stranka za svojega kandidata izbrala Bernarda Sandersa.

To je človek, ki mu je pravzaprav že uspel čudež. V Burlingtonu, ki je po številu prebivalcev manjši od Celja, je postal župan brez podpore strank. Potem je bil v devetdesetih letih izvoljen v ameriški parlament. Najprej v kongres, nato še v senat. Ob vsakih volitvah je dobil vedno več glasov, zato so demokrati in republikanci obupali. V zvezni državi Vermont ne bodo uspešni, dokler bo ta 74-letni svobodomislec še dejaven.

Tisti, ki so skočili na voz zmagovitih strank, imajo prirojeno značajsko napako: nimajo lastnih čustev. Dovolj je pogledati njihove profile na socialnem omrežju: ponavljajo to, kar so že povedali njihovi strankarski poveljniki.

Ta zgodba je toliko bolj neverjetna, ker Sanders premočrtno vztraja pri svojih stališčih. Glasno nasprotuje vsaki vojaški intervenciji, piše amandmaje za varstvo okolja, za pomoč socialno šibkejšim in za pravice istospolnih. Demokrati so presodili, da se s tako odločnim politikom ne gre šaliti. Predlagali so mu kompromis: skušajmo si pomagati, kjer zagovarjamo podobna stališča. In Bernie Sanders je priložnostno zavezništvo z demokrati dodobra izkoristil: spomladi je napovedal, da se podaja v boj za njihovo predsedniško nominacijo.

V tekmi proti Hillary Clinton ima toliko možnosti, kot jih ima trenutno Kristjan Koren za zmago na kolesarski dirki po Franciji. Nič cela en odstotek. V politiki je pač tako, da zmagajo veliki. Ti pa niso vedno najboljši.

To vem tudi iz lastne izkušnje. V krogu mojih vrstnikov je nekaj politikov. Tisti, ki so skočili na voz zmagovitih strank, imajo prirojeno značajsko napako: nimajo lastnih čustev. Dovolj je pogledati njihove profile na socialnem omrežju: ponavljajo to, kar so že povedali njihovi strankarski poveljniki.

Drugi tip znancev deluje v majhnih, praviloma levičarskih ali sredinskokatoliških strankah. Priznati jim gre, da so premočrtni, a imajo ravno tako podkožno napako: podrejajo se ideologiji. V razprave občinskih svetov prepogosto vpletajo idejni balast njihovih političnih taborov, zato se premalo posvečajo reševanju vsakodnevnih težav ljudi.

To je razlog, da me v politiki le redko kaj navduši. Bolj so mi pri srcu mala, vsakodnevna dejanja. Nekaj o tem je prejšnji teden za Primorske novice povedal Manu Chao: “Ko zelenjave ne kupuješ več v hipermarketih, jih prestrašiš. Že res, gre samo za paradižnike, a ni jim všeč, da nisi več odvisen od njih.”

To je to. Tisti, ki ne verjamemo ritualom strank, se obešamo na paradižnike. Američani in Bernie Sanders imajo natanko eno leto časa, da nam vlijejo nekaj upanja.


Preberite še


Najbolj brano