1945?!
Iztok Furlanič ima 36 let, Štefan Čok 31. Oba zasedata odgovoren položaj. Prvi je predsednik tržaškega občinskega sveta, drugi vodi tržaški odbor največje vladne stranke. V teh skopih podatkih je marsikaj spodbudnega. V politiki, kjer dinozavri nikoli ne izumrejo, sta oba mlada. Uveljavila sta se v mestu, kjer Slovencem nekoč ni bilo postlano z rožicami.
Zdaj pa k manj spodbudnim vidikom. Mlada slovenska politika sta se zapletla v polemiko. V mestu, ki ga tako kot druga mesta pestita gospodarska kriza in pomanjkanje investicij, se nista sprla zaradi različnih pogledov pri iskanju rešitev za te splošne težave. Sprla sta se zaradi značilno tržaške zgodbe.
Seznam pristno tržaških težav je dolg, zato imajo politiki v Trstu veliko priložnosti za polemiko. Za mesto so značilni neučinkovita reciklaža odpadkov, staranje prebivalstva, neizkoriščanje starega pristanišča, infrastrukturna zaostalost in pomanjkanje celovite strategije na področju turizma. Za Trst je kar značilno, da se politiki, gospodarstveniki in strokovnjaki teh težav lotijo vsak po svoje. Redko z dejanji, največkrat samo z besedami.
A Furlanič in Čok se nista sprla zaradi sodobnih problemov. Leta 1978 rojeni predsednik občinskega sveta in leta 1983 rojeni tajnik Demokratske stranke sta si skočila v lase zaradi leta 1945 ...
Čok pač meni, da je treba spoštovati tiste, ki bi osvoboditev Trsta proslavljali 12. junija. Na ta dan leta 1945 so namreč jugoslovanski partizani odšli iz Trsta in prepustili oblast anglo-ameriškim zaveznikom. Za Furlaniča pa je proslavljanje 12. junija nedopustno. Vztrajno trdi, da je Trst osvobodila Titova vojska 1. maja 1945.
Čeprav ponavljajo, da je treba presojanje preteklih dejstev prepustiti zgodovinarjem, se politiki radi spozabijo. Res je, po naključju sta tako Furlanič kot Čok študirala zgodovino, a zdaj nastopata v vlogah politikov.
Zgodovina je hvaležna tema, ker z njo pritegneš pozornost in se utrdiš v svojem volilnem kotlu. Furlanič je s “partizansko” držo zlahka unovčil čestitke mnogih Slovencev, levičarjev in nostalgikov. Čok pa se je s svojim všečnim nastopom, da je treba spoštovati različne zgodovinske spomine, proslavil kot zgleden produkt stranke, ki se nikomur noče zameriti.
Vemo, kdo ima prav. Nedvomno Furlanič. Je pač lepo povedal, da so naciste pregnali partizani. Med njimi so resda bili tudi kakšni zločinci, a večina je šla v gozd, tvegala življenje, stradala in gazila po snegu, da bi izbojevala svobodo in mir. Kdor trdi, da so bili partizani okupatorji, kakršni so bili Hitlerjevi vojaki, nedopustno prezira plemenita dejanja naših dedov.
Ampak pozor! Tudi Čok ima prav. Kdor živi v Trstu, mora dojeti, da so se maja 1945 dogajale hude reči in trpke krivice. Zlasti žrtve teh zadnjih je treba spoštovati in jih ne obravnavati zgolj kot “nujno kolateralno škodo” vojne.
V nečem pa sta tako Furlanič kot Čok razočarala. Točke si - namerno ali naključno, saj ni važno - nabirata z zgodovino. S tem sta Trst še bolj potunkala v kalne vode neperspektivnih razprav. Lepše bi bilo, ko bi se mlada politika zavzeto lotila ene od sodobnih tržaških težav. Politik mora mesto, ki ga ljubi, rešiti akutnih problemov. In druga svetovna vojna trenutno prav gotovo ni največja skrb Tržačanov. Za njihove otroke in vnuke bo vsekakor bolj zanimivo leto 2045 kot pa 1945.