Življenje je včasih klavnica. Klavnica 5. Tako gre to.
Strašno je umreti nasilne, nesmiselne smrti - toda paradoksalno ravno v teh dogodkih najbolj jasno vidimo razloge in logiko. Poleg storilca je vedno kriv še nekdo drug. Ponavadi abstraktna država. Patološke socialne razmere, centri za socialno delo, zakonodaja, psihiatrične ustanove.
Kadar nekdo nekoga ubije, se vedno vprašamo, kako se je to lahko zgodilo in ali tega ne bi bilo mogoče preprečiti. Odgovor je ponavadi da. Življenje je serija naključij, smrt pa še tem bolj - in ljudje smo nagnjeni k temu, da razmišljamo o naključnosti samo takrat, kadar se zgodi nesreča. Srečo dojemamo kot posledico pozitivno naravnane človeške volje, izraz vesoljnega reda ali božje previdnosti, nesrečo pa kot izjemo, ki potrjuje pravilo, ki se ga dotlej nismo zavedali ali vsaj ne opazili.
Naključje in nesreča sta kot astrologija. V horoskop verjamemo zato, ker v nekaterih primerih empirično opažamo, da se pripisane karakterne značilnosti človeka, rojenega v določenem znamenju, dejansko ujemajo s posameznikovim psihološkim profilom - ne opazimo pa devetdeset ali še več odstotkov tistih primerov, ko se ne.
Kadar se nekaj tragičnega zgodi, smo zato hitro prepričani, da je bil dogodek predvidljiv. Zdi se logičen. Nekaj nam je dokazal. Še najraje tisto, kar smo že tako ali tako domnevali - pa se hinavci nismo spomnili, dokler se ni zares zgodilo.
Sam trdim, da nesrečnemu vojaku ne bi bilo mogoče preprečiti, da je ubil nesrečnega policista. Po doslej znanih podatkih je Slovenska vojska storila vse, kar je lahko - predvsem to, da je potencialnega storilca že prej prepoznala kot neprimernega za nošnjo orožja.
Govoriti o neprimernosti zakonodaje, ki ureja status vojakov kot javnih uslužbencev, ki jih ni mogoče odpustiti, je neumnost. Vojaki so javni uslužbenci, po definiciji, kaj pa naj bodo. In če kdo hoče do orožja, bo tudi prišel, s statusom javnega uslužbenca ali brez.
Predvsem pa povejte svojcem ubitega človeka, če si upate, da vam je zelo žal, da je zločin storil javni uslužbenec.
Ljudi lahko pošiljate na psihološke in psihiatrične preglede vsak teden, če hočete in če vam zakonodaja to omogoča, ne morete pa jim gledati v možgane in z zanesljivostjo predvidevati njihovih dejanj, kaj šele zapirati, dokler res česa ne storijo.
Spomnite se lanskega primera, ko je upnik prišel v dolžnikovo pisarno in ga ubil in še njegovega sina zraven, potem pa še sebe. Kaj smo takrat ugotovili? Da ni čudno, da se to dogaja, da je družba na psu, da je čisto logično, da ljudem film poči, da se bomo obupanci začeli pobijati, da smo postali Amerika in da je tipično, da se je to zgodilo ravno v Mariboru, ki je domnevno najbolj obubožano in depresivno mesto daleč naokoli.
Da se je to takrat zgodilo ravno v Mariboru - in da se je sploh zgodilo -, ni nič več in nič manj pogojeno z zunanjimi okoliščinami in družbenimi razmerami, kot je bil s tem pogojen dogodek z bikom, ki je pred dvema letom prav tam pobegnil iz klavnice in padel v gradbeno jamo, nakar so ga morali ubiti in z žerjavom dvigniti na kamion in odpeljati v kafilerijo.
To se lahko zgodi povsod, kjer je klavnica. In življenje je včasih klavnica. Klavnica 5. Tako gre to.
Zdaj pa vojaki ugotavljajo, da njihov poklic regulira neprimerna, zastarela zakonodaja. Morda res. Pa jo naj spremenijo. Zakaj je že niso? So čakali, da nekdo umre? Toda ponavljam: z zakonodajo, ki jo imajo v mislih, ne bodo preprečili takih dogodkov. Za preprečevanje ubijanja so drugi zakoni. Za to so zapovedi. Ne ubijaj.
Najbolj šokantna pri vsem skupaj pa je bila izjava policijskega sindikata, ki je pohitel z opozorilom, da so policisti premalo plačani za izpostavljanje življenjskim nevarnostim. To je zvenelo tako, kot da bi bilo kaznivo dejanje umora manj hudo, kot da bi bila policistova smrt manj tragična in kot da bi bila žalost pokojnikovih svojcev manjša, če bi žrtev imela deset, dvajset, petdeset, sto odstotkov višjo plačo.
Sem fatalist. Življenje je včasih klavnica. Klavnica 5. Tako gre to.