Zakaj je internet bavbav?
Kot oče dveh nedoletnih otrok ne klikam po internetu in se ne zgražam, češ, “grozljivo, kaj vse se najde na spletu”. Na živce mi gre to posploševanje in paničarjenje samozvanih dobronamernežev in porabnikov davkoplačevalskega denarja.
Na živce mi gre, da najbolj normalno stvar 21. stoletja razglašajo za nekakšen bavbav, pred katerim moramo ne samo za vsako ceno obvarovati otroke, ampak jo za nameček še denuncirati.
V rubriki Kultura po torkovih Odmevih je bil prispevek o multimedijskem umetniku, ki ga je voditeljica napovedala z naslednjimi besedami: “Internet, ki so ga v njegovih začetkih razumeli predvsem kot orodje demokracije, danes vse bolj postaja sredstvo nadzora. Utopično podobo sveta, v katerem informacije krožijo brez omejitev, kritično reflektira nizozemski umetnik Constantin Dullaart.”
Malo zatem pa je TVS predvajala oglas, ki opozarja na nevarnosti interneta. Gre za risanko, v kateri družinski člani (z vzorno porazdeljenimi spolnimi, psihološkimi, socialnimi vlogami) govorijo naslednje:
Mama: “Spet sta na internetu. Res me skrbi, kaj se dogaja tam gor.” - Sin: “Vsi mi težijo, da preveč igram te spletne igre. Kaj naj naredim?” - Hči: “O, ne, to fotko bo videla cela šola! Kaj naj pa zdaj?” - Oče: “Grozljivo, kaj vse se najde na spletu. Kam naj to prijavim?”
Naročnik oglasa v okviru “meseca varne rabe interneta 2015” je Center za varnejši internet (safe.si). Projekt financira EU. TVS objavlja oglas brezplačno.
Iz lastnih izkušenj vem, da staršev ne skrbi, “kaj se dogaja tam gor”, ampak kvečjemu to, da so otroci na internetu prikrajšani za marsikatero drugo aktivnost, ki je tudi pomembna za njihovo zdravje in razvoj.
Navedel sem primera umetniške in civilnodružbene averzije do interneta. A tudi odnos tako imenovanih resnih medijev do tega ni prav nič drugačen. Naslednje jutro berem v Delu članek z naslovom Internet: super stvar, a po pameti!.
Aja, saj res: v bistvu gre za priložnosten navijaški tekst ob “mesecu varne rabe interneta 2015”.
Staršem dajejo zglede in nasvete znanci in prijatelji, šolski in drugi psihologi, socialni delavci, kolumnisti, blogerji, šamani in šalabajzerji, komercialni svetovalci, piarovci itd. - pa tudi višji kriminalistični inšpektorji z oddelka za mladoletniško prestopništvo pri Generalni policijski upravi.
Takole pravi gospod v citiranem članku: “(Elektronske naprave) so sredstvo, s katerim (otroci) komunicirajo z vrstniki, gradijo identiteto, iščejo sebi sorodne duše. Starši moramo to sprejeti, ne pa ukiniti. Otrokom zato praviloma ne odvzemamo naprav, ampak se skupaj z njimi raje učimo varne uporabe. Preventiva je zato - top izbira. Drugega ni.”
“Top izbira?” Ta izraz bo gotovo všeč tudi otrokom. Zakaj ni rekel kar “top šit”?
Internet je tu. Ne moremo in nočemo se mu izogniti - ne petletniki ne petdesetletniki. Ni pa prav, da svet interneta slikamo tako ekskluzivistično kot asfaltno džunglo in leglo kriminalitete in vsega slabega, kjer se nam lahko ne vem kaj hudega pripeti.
Seveda se nam lahko, če smo lahkomiselni - ampak interneta zagotovo ne bomo uporabljali bolj odgovorno, če nas bodo digitalni dušebrižniki kar naprej prepričevali, da se gibljemo v coni somraka.
To moraliziranje pa me ne moti samo kot fotra, ki je tudi sam pogosto v dilemi, koliko časa odmeriti otrokom za uporabo interneta in elektronskih naprav in kako jih usmerjati, da se bodo naučili izbirati pametne vsebine (vključno s primerno zabavnimi).
Moti me tudi kot človeka, ki tako rekoč živi in dela na internetu. Internet je moj lifestyle, služba, vir informacij in navdiha, celo sredstvo preživetja. Zato se počutim diskriminiranega in užaljenega, ko poslušam o teh potencialnih grozodejstvih, in prosim vse vpletene, da se glede tega malo skulirajo.