Zakaj imam televizor

Odgovor je: “Nimam pojma.” A da ne bo pomote: v tem skorajda retoričnem vprašanju se skriva še eno: “Zakaj sploh gledam televizijo?”

Ne maram televizorja kot naprave in ni mi blizu televizija kot medij. Najbrž sem preveč pismen.

Kakorkoli že, imam televizor in gledam televizijo. Iz navade? Morda. Po inerciji? Zagotovo. Ker mi je dolgčas? Ne. Ker se hočem kdaj sprostiti v brezdelju? Včasih že. Niso pa to že zadovoljivi odgovori.

Naklonjenost napravi in mediju ali averzija do njiju sta povezana. To pa je dandanes komplicirano.

Tudi če nimam televizorja, vseeno gledam televizijo. In tudi ko imam televizor, pogosto sploh ne gledam televizije. Naprava dandanes ni nobena garancija za spremljanje medija.

Tehnično gledano je televizor za moj okus brezvezna škatla, ki jo je povozil čas. Tako kot so me nekoč odbijale tiste stare, trodimenzionalne škatle z ukrivljenimi zasloni, ki so spominjale na Hiperbolino dioptrijo v Vesni, me tudi plazme in LCD zasloni niso navdušili. Tudi VHS in DVD - tako kot nosilca slike in kot predvajalnika - sta me kvečjemu oplazila.

Seveda je napredek, da sta ločljivost in svetilnost boljši in da so televizorji tanki in ploščati. A prav zelo me to ne navdušuje. Daljinci so praktično isti kot v sedemdesetih, samo malo redizajnirani. Celo najmodernejši televizorji imajo predpotopne vmesnike, ki zgledajo tako, kot da računalnikov nikoli niso izumili.

Moj interes za televizorje in televizijo pa se je še dodatno zmanjšal, odkar se tega ne da delati brez dveh daljincev. Rad imam gadgete, toda do dveh daljincev čutim neznanski odpor. Ne gre mi v glavo, čému kateri služi. Tega si podzavestno ne zapomnim, čeprav ju uporabljam skoraj vsak dan.

In čeprav tako rekoč živim na računalniku, mi gre na živce, da si ob nakupu novega televizorja po novem niti ne morem nastaviti programov tako, kot mi paše in kot znam: na samem televizorju. Ponudnik bi rad bil prijazen in me sili, da to storim na internetu. Hvala, ampak ne znam! Ne ljubi se mi!

Pa še nekaj: It’s the economy, stupid!

Da imajo vsi telekomi - torej ponudniki interneta in televizijskih programov ter stacionarne in mobilne telefonije - težave s poslovnim modelom, ni nič novega. Celo veliki, v razvitih državah, kaj šele majhni kot naši.

Ko sem nazadnje naročal internet - ker za to mi v glavnem gre - in televizijo, sem ugotovil, da me paket pride ceneje, če vzamem tudi stacionarno telefonijo (čeprav nimam z njo kaj početi, ker sem se je odvadil). Toda ko je mojster prišel zadeve inštalirat, se je izkazalo, da pa pri vseh tistih škatlah, ki jih je prinesel, telefona ne dobim: tega da si moram sam kupiti! Česar seveda ne bom naredil niti v sanjah. Da bi si kupil stacionarni telefon! Raje dam v dobrodelne namene!

Resda skratka gledam televizijo, vendar mi je vseeno, ali imam dvajset, 55, 120 ali tristo programov. Niti se ne sekiram za HD programe. Toliko mi sicer opešani vid že še deluje. Včasih se mi zdi HD celo moteč v svoji nenaravnosti: to je v bistvu picture porn, ki se je razlezel iz National Geographica in glossy revij v oglaševanje in v tehniko narodu, vse tja do Applovih retina zaslonov - a ti imajo v svoji majhnosti vsaj neko logiko.

Priznavam, da je televizija kot konzumacija vsebin dandanes nekaj drugega kot to, kar je bila takrat, ko sem se sam z njo srečal. V Sloveniji se skorajda ni spremenila, drugod pa ja - a niti mi tukaj nismo imuni na spremembe. No, zase ne vem. Vem, da je televizija lahko odlična in sploh ne cenena zabava. A to zahteva trud. Televizijo moraš spremljati, če hočeš kaj dobrega profitirati. Žal mi je za serije, ki jih vsi hvalijo, meni pa se jih ne ljubi iskati, downloadati, naročati in gledati. To je tak napor.

Po mojem s televizorji in televizijo ni nič narobe - samo mali Janezek se je postaral.


Preberite še


Najbolj brano