Z razumom nad čustva in obratno o privatizaciji
V bistvu je nenavadno, kako trmasta, intenzivna mnenja imajo Slovenci o privatizaciji podjetij v državni lasti. Videti je, kot da se na zadevo spoznajo skoraj tako podrobno kot na smučarijo, nogomet in medije.
Privatizacija je ena tistih vseslovenskih tém, pri kateri ni zelo razvidne zveze med dejansko človekovo razgledanostjo, poznavanjem problematike, informiranostjo in splošno izobrazbo na eni strani in trdnostjo argumentov, ki jih o tem zna servirati.
To pa zato, ker enega najbolj puščobnih in neseksi problemov, kar jih v družbi lahko srečamo, dojemamo čustveno in malodane osebno.
Na čustva namesto na razum se ne sklicujemo samo takrat, kadar nam manjka racionalnih, tako rekoč strokovnih argumentov, temveč tudi v primerih, kadar ima stvar ali pojem, o katerih razmišljamo, velik simbolni pomen za nas osebno ali za družbo. Iz tega je mogoče sklepati, da imajo tako nasprotniki kot zagovorniki privatizacije večinoma čustven odnos do podjetij v državni lasti oz. do lastništva kot pomembnega socialnega statusa.
V resnici gre za retorično vprašanje nacionalne zavesti, na katerega si odgovarjamo z zagnanim zavračanjem ali podpiranjem prodaje pomembnejših slovenskih podjetij - uspešnih ali ne - v državni lasti. Iz dna srca hočemo, da družinska srebrnina ostane naša ali da se je znebimo, ker da ne znamo z njo ravnati, vendar ta svoja čustva utemeljujemo z napaberkovanimi ekonomskimi postavkami.
Josip Vidmar je leta 1932 napisal Kulturni problem slovenstva. Skoraj sto let pozneje je problem slovenstva ekonomski. Je pa zanimivo, da problem slovenstva dobrih dvajset let po osamosvojitvi sploh še obstaja.
Kot ponavadi nisem angažiran ne za eno ne za drugo. Nisem proti, no, v bistvu sem zmernega, deljeno afirmativnega mnenja v stilu Jožeta P. Damijana, ki je moj novi ekonomski guru (ne da bi on sam to vedel, seveda). Rad bi samo opozoril na dejstvo, da je gospodarstvo - ali naj rečem direktno lastništvo? - postalo eden od glavnih temeljev nacionalne identifikacije tistih, ki se še želijo javno, navzven, eksplicitno deklarirati kot Slovenci.
Nekoč so bili ti temelji jezik, literatura, kultura, ves čas seveda tudi šport in druge oblike dosežkov rojakov. Danes pa je to le deloma politika, zaradi katere nam je nemalokrat nerodno - predvsem pa gospodarstvo.
Telekom Slovenije, recimo, naj ostane naš: to je glavni, četudi morda skriti argument, pospravljen pod kapo ekonomskega rezoniranja. Ne splača se ga prodati, pravijo, to ne bo pokrilo naše luknje. Zagovorniki privatizacije domnevajo, da je racionalna govorica prepričljivejša od nacionalne, čustvene - kar pa ni nujno res. Money talks, bullshit walks. Zato pa je ta debata v afektu tako slabo razumljiva in skorajda neposlušljiva.
Argumenti zagovornikov privatizacije pa so podobno prestavljeni iz nacionalnega v območje ekonomije, še bolj konkretno v delničarstvo, management, korporativno upravljanje. Zagovorniki so jezni na sedanje, domače, državne, politične, spolitizirane lastnike, češ, oni nimajo strategij, šefi ne znajo komandirati, uslužbenci pa ne znajo delati kot izvrševalci navodil ali ukazov, saj ni čudno, da gre vse cugrunt. Z ekonomskimi argumenti dokazujejo, da država ni dober lastnik/upravljalec, za nameček pa dodajajo še nacionalno všečno in nadrealistično prispodobo tujca, ki pograbi žice ali tire ali stolpnice in jih odnese na svoje.
Privatizacija je priljubljena in kontroverzna tema zato, ker so v njej pomešani tako racionalni kot emocionalni argumenti. Zato ni toliko pomembno, ali bodo “zmagali” njeni zagovorniki ali nasprotniki, temveč bolj to, ali bodo prevladala čustva nad razumom ali obratno - ali da bi v tem smislu prišlo do sprave. Ker navsezadnje res ne gre samo za denar.